Kaj napisati po zaključenem predtekmovalnem delu EP mladincev v Celju? To je vprašanje, ki me je najedalo že od prve tekme proti Izraelu oziroma od dne, ko se je vedelo, kakšen je tekmovalni sistem in kako se napreduje v boj za višja mesta, še bolj pa od trenutka, ko se je vedelo, s kom smo v skupini. Vzeti v zakup to, da smo domačini in organizatorji prvenstva ter še donedavna rokometni pojem za države tipa Izrael in Italija, in realno sliko te generacije, ki se pred tem ni ravno izkazala v kadetski konkurenci, je vzbujalo sila mešane občutke. A prvi dve tekmi bo že na nek način potrebno dobiti, po možnosti s čim večjo razliko, ali pa tudi ne, in vse sile usmeriti na tekmo proti Danski. Ali vse sile usmeriti na prvi dve tekmi, doseči skozi dobro igro čim višjo razliko med prejetimi in danimi zadetki ter se na osnovi tega uvrstiti v boje za najvišja mesta. Podobna vprašanja so se verjetno vrtela v mislih tudi pri strokovnem vodstvu reprezentance.
Pa pojdimo lepo po vrsti kot hiše v Trsti.
Ta generacija igralcev v kadetski konkurenci ni dosegla rezultatskega presežka. Sam sem sicer zagovornik tega, da trener-selektor dela na daljše časovno obdobje, se pravi vsaj s kadeti in nato z mladinci. To je en olimpijski ciklus in pol. Stroka in vodstvo RZS sta ocenila, da je potrebno vajeti predati v druge roke. Na pol po domače se je stroka, zbrana okoli mrtvega uda pod okriljem RZS imenovanega Strokovni odbor, navzlic razpisu za posamezne selektorje odločila to nalogo zaupati trenerju iz Celja, Klemnu Luzarju, z argumentom, da največ kandidatov prihaja iz vrst njegovega kluba RK Celje Pivovarna Laško, ki se je svoj čas dičil z nazivom najboljše rokometne akademije za mlade v Evropi. A tako kot v filmu »Izgubljeno s prevodom« se je ta zveneči naziv očitno izgubil nekje na hodnikih legendarne dvorane Zlatorog oziroma samega igrišča.
Vsi uspešni trenerji vedno najprej poudarjajo pomembnost igre v fazi branjenja. To je enostavno temelj za vse ostalo pri izgradnji uspešnosti moštva. Zato mora prvi in osnovni filter pri selekciji biti sposobnost uspešnega igranja v obrambi. V tej fazi igre se tudi vzpostavlja odgovornost do soigralcev in moštva v celoti. Kdor nima pravega odnosa do tega dela igre, ga potem posledično nima niti do ostalih delov igre. V tem segmentu igre zadostuje pogled na število prejetih in danih zadetkov v primerjavi z ostalimi moštvi na prvenstvu, in vidimo, da glede na nasprotnike v predtekmovanju na tem področju igre nekaj hudo šepa. Moje izostreno strokovno oko pa je opažalo še cel kup pomanjkljivosti, tako na področju posamičnih sposobnosti in znanj igralcev kot pri igri moštva kot celote. Predvsem pa sem pogrešal več timske povezanosti med igralci in borbenega duha v slogu »vsi za enega, eden za vse«. Drži, da je trend v sodobnem rokometu tako imenovani »run and gun sistem« igre in se mnogi ne sekirajo preveč zaradi prejetih zadetkov ter to poizkušajo vrniti takoj z novim zadetkom po hitrem centru ali hitro igro nasploh. A to vsaj pri najboljših moštvih ne drži povsem. Rokomet v Izraelu in Italiji je nedvomno napredoval in vidi se posledice sistematičnega dela, a naš mladinski rokomet je že v preteklosti in v času po osamosvojitvenih krčih ter umestitvi na svetovni rokometni zemljevid bil za ti dve državi vsaj za kopje močnejši. Zato na domačem igrišču tolikšno število prejetih zadetkov in nizka razlika v našo korist ne more biti zadovoljiv rezultat.
V preteklosti je kakšna generacija tudi imela slabša obdobja, a je vsaj na zaključku imela, če že ne rezultat, pa vsaj dobro izoblikovano selekcijo, iz katere je v tako imenovani prognozi prišel igralec do A reprezentance na osnovi izkušenj in znanj, pridobljenih v mladinski konkurenci.
Kar nekaj izkušenih rokometnih strokovnjakov se je zbralo na tekmah naše reprezentance ali pa so tekme spremljali po internetu, in žal je nekakšno skupno mnenje po pogovoru z njimi, da žal v tej generaciji ne vidimo nekega hudega potenciala za člansko reprezentanco.
Nekoč smo v časih po osamosvojitvi bili veseli in ponosni že, ko smo se uspeli uvrščati na velika tekmovanja. A takrat je bilo to mnogo zahtevnejše kot danes, saj je bil format tekmovanja drugačen, z manj reprezentancami na prvenstvu. Tudi pogoji dela so bili bistveno slabši kot danes, ko je krovna organizacija bistveno bolje organizirana. Vmes smo se razvadili z dobrimi rezultati in osvojenimi odličji na EP ali SP kadetov ali mladincev oziroma na mladinskih olimpijskih igrah ali prvenstvih Mediterana za kadete.
Dejstvo pa je, da se je zgodila menjava generacije pri trenerskem kadru in se je sčasoma potisnila na marginalno vlogo Strokovnega sveta pri RZS, ki se je preimenoval v — za nameček — Strokovni odbor, in že to daje misliti samo po sebi. Svet je bil mišljen kot svet rokometnih modrecev, zdaj pa je …
Verjamem, da vodstvo naših mladincev ob pomoči izkušenega trenerja Slavka Iveziča ni zadovoljno s trenutnim dosežkom. Ko ga že omenjam, je morda po mojem vedenju bil vključen v spremljanje reprezentance celo prepozno, da bi lahko s svojim znanjem in izkušnjami še več pripomogel h končni uspešnosti.
Zato naj zaključim s tem, da naj se častno borijo in pristopijo k tekmovanju do samega zaključka ter nabirajo prepotrebne izkušnje za nadaljevanje karier bodisi v klubih ali reprezentanci. Vsi pa naj se pri tem zavedajo, da so izbranci in bi si na njihovem mestu želel biti marsikdo. Zato je še toliko pomembneje, da v vseh pogledih upravičijo zaupanje krovne organizacije in vsaj delno zadovoljivo pričakovanja rokometne javnosti.
Na koncu šteje in ne nazadnje tudi celotni končni vtis. Zamera igralcem gre tudi zaradi stanja duha v moštvu, ki ga izkušeni strokovnjaki zapažamo in nas do sedaj ni prepričalo.
Najmanj, kar lahko ta izbor igralcev pokaže, je medsebojna povezanost in maksimalna borbenost v dresu državne reprezentance. Sploh še posebej, ker je to pred domačim občinstvom.
Vsi naj se zavedajo, da prvenstva še ni konec in je končna slika lahko bistveno boljša.
Avtor: Aleš Praznik