Komentar po zaključenem EP mladincev v Celju
Na nek način bom podal vsebino mojega komentarja v slogu prejšnjega z naslovom »Ne menja se selektorjev menja se način dela«.
To velja predvsem za način dela najprej v posameznih klubih in nato na reprezentančni ravni. Dejstvo je, da imamo v primerjavi z ostalimi reprezentančnimi selekcijami na prvenstvu tokrat generacijo reprezentantov s sila skromnim rokometnim znanjem in sposobnostmi v vseh fazah igre. Najbolj pa je, kot sem omenil že v komentarju po predtekmovanju, zaskrbljujoča igra v obrambi. Tako na ravni posameznikov, ki so pokazali, kar zadeva ključni element v fazi branjenja, to pa je voljni moment, sila nizko raven zavzetosti in zagrizenosti za ta še kako pomemben del rokometne igre. To se najbolj odraža na ravni verbalne komunikacije – sporazumevanja med posameznimi igralci ob določenih igralnih situacijah ter na ravni kolektivnega duha med igralci in medsebojnega vzpodbujanja. Blago rečeno v naših obrambnih vrstah je za razliko od nekaterih drugih uspešnejših reprezentanc v tej fazi igre prevladovalo komorno vzdušje. Najbolj prodajani ameriški instrumentalist trobentač Chris Botti je dejal, da so za mojstrstvo potrebne tri stvari vaja, vaja in vaja. Za to pa je potrebna najprej ambicija po vrhunski izvedbi, ki jo je ta trobentač nedvomno dosegel, in nenehno nezadovoljstvo z doseženim. Samo to žene človeka naprej, da napreduje in seveda pripravljenost za uspeh žrtvovati nekaj več. Za to je potrebna visoka notranja motivacija. Zunanji dejavniki kot je motivacija in skrb staršev za mladostnikov razvoj s pretirano pozornostjo do njih ustvarjajo mentalne invalide, ki namesto usposobljenosti za samostojno življenjsko pot nenehno živijo v lažni iluziji svojih precenjenih sposobnosti ter lastne previsoke podobe. To se potem odraža v zmanjšani zavzetosti za trening in želji po napredovanju, da o borbenosti in sodelovanju s kolegi v moštvu ne izgubljamo besed. Naša družbena realnost je, da smo v nasprotju s prejšnjim družbenim sistemom, ki je poudarjal kolektivnost, zašli v slepo ulico individualizma in osebnostnega egoizma, ki se začne pri družinski vzgoji princev in princesk. Zato pa je na pedagoški in rokometni stroki še toliko težja in pomembnejša naloga, da se ta trend obrne in se po skandinavskem vzoru in še po kom v razvitem svetu zgledujemo v šolanju in usposabljanju samostojnih, kompetentnih, samoiniciativnih mladostnikov, ki so kos nalogam v športu in v nadaljnjem življenju nasploh brez pomoči bergle v obliki podpore staršev. “Helikopter starši” so pomešali vlogo in pomen starševske vzgoje. A kaj, ko se bojim in mislim, da je moja bojazen upravičena, da prevzema vloge trenerjev, ki bi morala ta trend obračati v novo smer že plod ta iste vzgoje in podobnih navad ter lastnosti. Nas starejše drugačne vzgoje in nazorov pa se žal več ne upošteva ali pa se nas prikrito jemlje za alibi. Zato v tem, v kolikor ne pride do korenitega zasuka, ne vidim velike perspektive in s tem se strinja kar nekaj eminentnih strokovnjakov naše generacije ali starejših, ki so med drugim spremljali to prvenstvo. Za razliko od nekaterih mlajših strokovnjakov, ki so ta čas raje izkoristili za počitnice na morju kot pa, da bi izkoristili to, da je prvenstvo bilo pri nas in bilo lahko v živo napravili primerjavo svojih z drugimi. Tu sem prepričan, da je škripala komunikacija tako na vezi med krovno organizacijo kot med strokovnim vodstvom s posameznimi klubi oz. trenerji. Z malo kreativnosti in dobre volje bi se dalo pritegniti h ogledu prvenstva več trenerjev in nenazadnje tudi mladih rokometašev. A to prav za prav ni tema mojega današnjega komentarja, čeprav je tudi to na nek način del stroke.
Rezultat tega je, da imamo na prvenstvu tretjega najboljšega strelca, ki naj bi bil organizator igre. Naša leva zunanja, ki naj bi bila poleg desnega zunanjega najbolj zadolžena po rokometnem algoritmu za doseganje zadetkov pa sta skoraj na celotnem prvenstvu oba skupaj dosegla toliko zadetkov kot naš »goleador« na sredini na posamezni tekmi. Od tod izhaja moj naslov tokratnega komentarja. Naša stroka ustvarja sila nekreativno igro ena na ena ali v najboljšem primeru dva na dva. Ampak, kot se je pokazalo, se tak način igranja lahko dokaže za uspešnega zgolj pri nas.
Omenim naj še to, da se v reprezentanci mora ustvarjati selekcija, ki ustvarja nenehno konkurenčnost in se mora govoriti o dveh enakovrednih sedmicah igralcev z intenco po nenehnem dokazovanju in borbi za mesto na igrišču. Predvsem pa mora mlad igralec biti za igranje v reprezentanci univerzalen in sposoben kakovostnega igranja v vseh štirih fazah igre, ne pa, da se že v tej starostni kategoriji daje potuho in ustvarja lažne specialiste za posamezno fazo igre. Zaradi tega je pri igri naše reprezentance trpela tudi igra v tako imenovani tranziciji, izrazu, ki ga načeloma ne maram saj za to obstaja lep izraz prehod v protinapad. V tem so naši mladi rokometaši delovali precej blago rečeno neorganizirani, da ne rečem kaotično.
V napadu na postavljeno obrambo pa kot že rečeno razen “YouTube-copy-paste rokometa” in dveh kolektivnih aktivnosti, ki so bolj kozmetične narave za ubijanje časa, v napadu ni bilo v duhu kontinuirano nevarnega kolektivnega napadanja videti skoraj ničesar. Pa smo spet pri ustvarjanju moštvenega športa v individualno športno panogo.
Problematično je bilo tudi vračanje v obrambo po izgubljenem napadu. Tudi tu se je poznala odsotnost borbenega duha in hotenja po odpravljanju napake v napadu. Pa tudi nekega organiziranega vračanja s posameznimi nalogami ni bilo zaznati.
Za zaključek pa tole. Najbolj napačno bi bilo sprejeti poročilo, v katerem bi vzeli v zakup slabše delo po klubih in posledično možnost slabšega selekcioniranja – beri omejen izbor, kakovostnih igralcev – biti zadovoljen z uvrstitvijo na SP mladincev na Poljskem prihodnje leto ter tja oditi podobno kot na domače prvenstvo in v enaki zasedbi. Potrebno je takoj zavihati rokave že v septembru se povezati s posameznimi klubi ter trenerji, postaviti visoke cilje in temu ustrezen celoletni program dela. Strokovni svet in RZS pa mora to usmeritev podpreti. Pa še to: v duhu prvega komentarja »Ne menja se selektorjev menja se način dela«, kaj pa če bi selektor in pomočnik samo zamenjala vlogi? Nenazadnje je Marko Oštir nekdanji klubski evropski prvak… strokovnjak za obrambne naloge v tistem času…
P.S. Chris Botti je na enem izmed koncertov dejal, da je pogoj za uspeh vaja, vaja, vaja in da poznaš Stinga, s katerim si prijatelj, pri katerem je nekoč igral. S tem je najavil njegov prihod kot gosta na tem koncertu. Upam, da to ne velja v našem rokometu. Alenka Cuderman, ki skrbi pri EHF tudi za področje ženskega rokometa pa mi je povedala, da na Norveškem članske reprezentance v večini sestavljajo dekleta in fantje, ki se pred tem niso uspeli uvrstiti v mlajše reprezentančne selekcije. Grdo rečeno članski reprezentanci sestavljajo v večini »odpadki« iz mladinskih selekcij. Precej povedno, mar ne?!