Tokrat bom več razmislekov namenil našim dekletom oz. ženski reprezentanci. Ne bom ostal brez besed tako kot igralke in vodstvo. Sam sem doživel dva podobna poraza kot igralec in trener v članski kategoriji. Tako kot v mojem primeru, so lahko vzroki za poraz precej globoke narave. O tem bi se dalo napisati celo disertacijo. Kot rokometno oko pa bom pisal o tem, kar vidim na igrišču s fotelja in samo na osnovi tega ocenjujem igro moštva in delo trenerja. Moj občutek je, da so vsi skupaj šli v tekmo z razmišljanjem, da je večina dela bila opravljena že po zgodovinski prvi zmagi na OI proti Koreji in v kolikor ne bomo uspeli zmagati nam pa nasprotnik ne bo uspel napraviti več kot varne razlike šestih zadetkov, kar bi nam še vedno prineslo skoraj zagotovo uvrstitev v četrtfinale. Ko vidiš cilj nisi pa osredotočen na pot do njega, se ti zgodi, kar se je naši ženski reprezentanci. Zdaj pa o sami igri, ki je bila brez repa in glave. Kolega Klajič je na FB za njihovo hrvaško reprezentanco napisal, da so na pripravah količinsko premalo trenirali. Za naše v količino ne dvomim, gre pa za vsebino. Trener Adžić je pred tekmo v izjavi poudaril najboljšo telesno pripravljenost, odkar je naš selektor in telesno moč Nemk, proti kateri smo se na osnovi tega pripravljeni kosati z njimi. Kolega Adžić, narobe. Proti telesno močnejši, atletski reprezentanci se je potrebno zoperstaviti z igro. Slavni trener Rivera iz Barcelone je za naslov svetovnih prvakov 2014 imel do potankosti izdelan strateški in taktični načrt za posamezne tekme na prvenstvu. Floskule gremo »tekmo po tekmo« namesto pravilno tekmo za tekmo ne vzdržijo kritike. Razpored turnirja je bil znan že pred začetkom priprav in realno se je vedelo, kje moramo iskati priložnosti za še en zgodovinski dosežek in ne samo prvo zgodovinsko zmago, pod vtis katere so očitno padli vsi od medijev, športne javnosti do reprezentance. Prepozno reagiranje s time outom, sprememba igre v fazi branjenja z bolj agresivno igro na nemških zunanjih igralkah, hitrejša bolj kombinatorna igra s hitrim prenosom žoge tudi do kril, ne pa z nenehnim »nabijanjem igralk v sredino«, tudi z vtekanjem kril na položaj KN namesto, da se razširi igro proti kompaktni agresivni obrambi nasprotnika, vse to kaže na slabo pripravljenost v vseh pogledih na samo tekmo. Še bolj boleče je bilo pa spremljati stanje duha igralk na samem igrišču. Vse to me vodi v razmišljanje, da lahko dekleta do konca uživajo v svoji zgodovinski zmagi, kljub temu pa zaradi zapravljene priložnosti ne razpadejo popolnoma in vsaj zapustijo boljši dokončni vtis. Realno proti Švedski in Norveški nimajo upanja na ugoden rezultat. V kolikor pa boste nam »foteljašem« dokazale nasprotno, bomo pa vsi veseli in prezadovoljni. Pa še to: »Pretirana analiza, posledica je paraliza«.-Niko Markovič-
Odločitev, ali smo slaba kopija španske rokometne šole, ali originalna slovenska, ki je bila pojem vsaj v mladinski konkurenci tudi v nekdanji skupni državi z najmočnejšo ligo na svetu, bo v nadaljevanju tekem po moje pokazala, kje smo in koliko veljamo. Od nas so se učili Skandinavci, kar je potrdil pred mnogimi leti na Rogli v okviru licenčnega seminarja za trenerje Danec Alan Lund, ki je povedal, da so za razvoj njihovih krilnih igralcev in še česa povabili k njim pokojnega dr. Branislava Pokrajca. Seveda jim je razkril še kaj drugega kot človek, ki je poleg Rusa Maksimova bil edini, ki je osvojil zlato olimpijsko odličje kot igralec in trener. Drug primer njihovega učenja in kopiranja slavne jugo rokometne šole pa sem dobil v potrditev takoj po osamosvojitvi na turnirju v švedskem Partillu, kjer je imel njihov trener Lars Erik Sell v svoji pisarni zbrane vse zbornike jugoslovanske rokometne šole. Uvodni stavek se navezuje pri mojem razmišljanju na in o igri naše moške reprezentance. Trdno sem prepričan, da smo Hrvaško premagali zaradi obrisov slovenske rokometne šole, katere glavna akterja se ve, kdo sta bila ob pomoči vseh v moštvu. Prav tako ne dvomim v to, da smo se sposobni Švedom in Nemcem zoperstaviti uspešno samo na ta način – slovenske rokometne šole. Ne pa kot slabša kopija španske. Najbolj me pa skrbi tekma z Japonci, ki se zagotovo še niso predali in nam morda po igri ne ustrezajo tako kot niso Korejke Nemkam. Pa ne želim prehitevati, saj verjamem v to, da smo sposobni premagati tudi Švede ob ustrezni pripravljenosti in vodenju tekme.
Marjan Lah – diplomant fakultete za šport, dolgoletni urednik športa na RTV Slovenija in na odgovornih položajih v tujini vezanih na televizijske olimpijske projekte:
Moj pogled na rokometno dogajanje na OI seveda oziraje se na naše nastope je sledeč:
- šport ni zabava in je to domislica sodobnih športnih gurujev
- olimpijske igre so Mt. Everest športa in od vloženega truda in priprave na vzpon je odvisno ali dosežeš vrh ali obstaneš v baznem taboru št .1
- za vodenje kolektiva je potrebno kdaj sprožiti tudi konflikt iz katerega se porodijo dobre zadeve ali uspeh.
- za konflikt in reševanje konfliktov je potrebno imeti nekaj v hlačah
- ni dovolj biti ves čas prijazen in ploskati ter dirigirati ob igrišču
- trenerja je potrebno spoštovati ne pa ga imeti za prijatelja
- spoštovanje pa se pridobi z znanjem in avtoriteto zgrajeno na znanju oz. poznavanju zakonitosti rokometne igre
- za velika nihanja med igro ali na turnirju so vedno odgovorni trenerji in ne igralke ali igralci
Vse to je po mojem prepričanju pripeljalo do dogajanja na ženski tekmi proti reprezentanci Nemčije. Lahko bi se pa na dolgo in široko razgovoril tudi o razvrednotenju vrednot na splošno, kar se je odlično zrcalilo na otvoritveni slovesnosti iger.
Vsebino pripravil Aleš Praznik