Že kar nekaj časa – odkar nisem vsakodnevno vpet v treniranje posameznih skupin, ki so mi včasih jemale sleherni dan v tednu čas in energijo – podrobno spremljam igre posameznih kubov na vseh ravneh doma in na mednarodnem področju, prav tako reprezentančni rokomet. Morda ženskega ne tako podrobno kot moškega, a tudi tu mi zadeve v strokovnem smislu niso tuje in moram reči, da mi je igra posameznih reprezentanc in vrhunskih moštev na trenutke celo bolj všeč kot igra moških.
Osrednje gonilo rokometa je od nekdaj bilo strokovno delo. Pri nas je v ne tako daljni preteklosti temeljilo na osnovi po večini predanega dela rokometnih zanesenjakov trenerjev, ki so bili tudi volonterji ali pa zelo mizerno plačani. Krasila jih je velika ljubezen do športa in do dela z mladimi ljudmi. Zavedali so se, da je to še kako pomembna dejavnost za lokalno skupnost, ki je prispevala k zdravemu razvoju mladostnikov. Šele na osnovi njihovega predanega dela, ko se je kot posledica pojavila uspešnost posameznih sredin in odmevnost dosežkov na igrišču, se je vzbudilo zanimanje lokalnih skupnosti ljudi v njih in seveda podjetij iz krajev, kjer so klubi delovali. To je pripeljalo do postopne pol profesionalizacije in kasneje profesionalizacije najprej trenerjev in kasneje tudi igralcev ali pa celo obratno, da so najprej igralci predstavljali usmeritev v profesionalizacijo in šele nato trenerji.
Slovenska rokometna šola je imela od nekdaj svojo prepoznavnost. Največji vpliv nanjo je imel prof. Tone Goršič utemeljitelj celjske rokometne šole, ki je zahvaljujoč trenerjem, ki jih je vzgojil, ali so ga pri svojem delu posnemali, bila tudi temelj uspehom našega rokometa v mladinski in članski konkurenci. Vpliven je bil s svojim pristopom in delovanjem po različnih klubih tudi trener iz Ribnice Nikola Radič, ki pa je poudarjal drugačen slog igre, ki je morda podoben temu današnjemu, ki ga goji naša reprezentanca. O tem se bom bolj podrobno razpisal ob drugi priložnosti z izključno strokovno tematiko. Je pa za en in drug način igranja značilna visoka tehnično taktična usposobljenost posameznikov in odličnost pri taktičnem mišljenju. Seveda oplemenitena z obilico kreativnosti tako posameznih igralcev kot pri sestavljanju taktike in strategije igre v vseh fazah z natančno določenimi aktivnostmi posameznikov in moštva kot celote.
Zaradi odhoda naših najboljših igralcev v tuje klube in velikega vpliva španske rokometne stroke, ki tudi ni ves čas enotna po celotni Španiji – ki se je pa največ naučila zahvaljujoč pokojnemu dr. Branislavu Pokrajcu in še kopici jugo trenerjev ter igralcev od jugoslovanske rokometne šole – se je njen vpliv prenesel tudi na naše igralce in del naše stroke na čelu z aktualnim selektorjem.
Marsikdo od mojih večkratnih sogovornikov iz naše stroke, med katerimi so večinoma naši najuspešnejši trenerji – selektorji v preteklosti – ali vrhunski igralci, se strinjamo, da naš rokomet nima potrebe po kopiranju tujih vzorcev, ker smo lahko samo slaba kopija nekoč našega originala. Tudi Skandinavci so se učili od naših strokovnjakov iz nekdanje skupne države med drugim tudi od že omenjenega dr. Pokrajca. Pa tudi Tone Tiselj je imel za skandinavske trenerje že pred mnogimi leti odmevno predavanje. Moja malenkost je leta 2002 nadomestila zasedenega dr. Pokrajca na tridnevnem seminarju za belgijske in nizozemske trenerje v Antwerpnu. In ob igrah nizozemske reprezentance, ki nam je demonstrirala sredi Celja celjsko šolo rokometa, sem se v razgovorih s svojimi kolegi pošalil, da sem jih takrat dobro naučil ter jim dal smernice razvoja. Zveni malce prepotentno, a zagotovo je nekaj tudi na tem.
Osnova mojega tokratnega pisanja je namen osvetliti razmišljanje, da navzlic velikemu uspehu na olimpijskih igrah rokometni delavci ne smemo zaspati oz. ne smejo zaspati, kajti že kar nekaj rokometnih strokovnjakov z obilico znanja in izkušnjami nima pri tem več nobene besede in vpliva.
V tem duhu je odstop generalnega sekretarja z znanjem in voljo še bolje rečeno pa veliko pripadnostjo velika škoda za naš rokomet. Ob stroki je glavna figura delovanja zveze ravno generalni sekretar. Človek s takšno kariero in izkušnjami ob pravem razumevanju razvojnih potreb rokometa je bil več kot idealna izbira. Uspehi so po mnenju marsikoga od mojih sogovornikov zgolj rokometne Potemkinove vasi, ki prikrivajo realno stanje našega rokometa.
In kje je po mojem in po mnenju še marsikoga rešitev iz trenutnih razmer. Najprej v tem, da se izbere generalnega sekretarja s širokim konsenzom ustanoviteljev zveze, se pravi klubov, in povrne teža in veljava stroke. Le ta pa naj dobi zadolžitev, da spiše strategijo delovanja slovenske rokometne šole na vseh ravneh in za vse starostne kategorije. To naj vsebuje navodila za delo v posameznih klubih, organizacijo tekmovanj za vse starostne kategorije in kot krona delovanja način dela po posameznih reprezentancah s ciljem pravega selekcioniranja in razvijanja našega modela igranja rokometa.
Za ekonomski del delovanja in materialno pokritje pa naj poskrbijo ljudje, ki to obvladajo, a brez vmešavanja v strokovna vprašanja in usmeritve. Stroka je vredna zaupanja – kar potrjujejo dosedanji rezultati – za menedžerski del zveze pa se mora rokometna javnost vprašati ali je temu tudi tako. Velik vprašaj se zastavlja že ob zadnjih dveh izbirah selektorjev v mladinski kategoriji – ženski in moški – ko določeni prijavljeni kandidati s precej boljšimi referencami od ustoličenih sploh niso bili povabljeni na razgovor in predstavitev svojih pogledov na delo z reprezentanco. Imena kot so Robert Beguš, Borut Maček, Milan Ramšak in Uroš Šerbec… so si že zaradi spoštovanja do njihovega minulega dela zaslužili vsaj pol ure pozornosti. Delo z mladimi je gradnik in temelj rokometne hiše in zato vprašanje iz naslova ob takšnih potezah krovne organizacije.