Zdravko Ačkun-Ači je slovenska rokometna legenda za katero po krivici marsikdo še slišal ni ali sploh ne ve, mlajše generacije pa zagotovo ne. Pa se mu ne posveča nihče in še mnogo njih je ob boku njemu, ki bi si zaslužili v našem prostoru večje spoštovanje ali občasno pozornost tako ali drugače. Športniki smo vajeni sami poskrbeti zase, če že ne kdo drug in tako tudi Ači poskrbi, da se vsaj med seboj srečajo in ne pozabijo na svojo prelepo športno mladost. Tako je že kar tradicionalno postalo vsakoletno srečanje v znanem ljubljanskem gostišču, kjer se za mizo znajde lepo število rokometnih legend. Večinoma v enaki sestavi občasno kdo manjka ali pa se pridruži še kdo nov. Med povabljenimi sem tudi jaz, čeprav za njih še pravi mladenič a vedo, da jih močno spoštujem in sem verjetno zaradi tega deležen te časti biti v tako eminentni družbi. Zato sem začutil v znak spoštovanja klic dolžnosti, da se jim zahvalim v tej obliki s tem kratkim zapisom.
Tokrat se jih je zbralo malce manj iz takšnih ali drugačnih razlogov. Koga se je morda tudi pozabilo obvestiti, leta pač prineso svoje ali pa so bile vmes druge obveznosti, bog ne daj zdravstvene težave. Ači je naš prvi članski reprezentant rajnke države v rokometu takrat igralec Rudarja iz Trbovelj, prvega prvoligaša iz Slovenije v svoj čas najmočnejši ligi na svetu. Po odhodu v Nemčijo je bil tudi prvi Slovenec, ki je zaigral v nemški rokometni Bundesligi. Nato je bil tudi uspešen trener in je v svoje moštvo privabil takrat najboljšega kreatorja igre pri nas Miho Bojoviča igralca Celja in Kolinske Slovana – 2.mesto v evropskem pokalu državnih prvakov. Po vrnitvi v Slovenijo z bivališčem v Ankaranu je pripomogel tudi k vzponu RK Izola. Vedno dobrodušni in prijazni – v Nemčiji tudi gostilničar – še vedno karizmatičen, kot vse legende okoli njega z veseljem pridobi družbo ostalih, da obujajo spomine in obdelajo aktualne rokometne teme. Ni odveč omeniti, da so zastopane skoraj vse regije od Primorske do Štajerske.
Tokratnega srečanja so se ob gostitelju in sklicatelju udeležili še Alojz Šafarič-Šani iz Ormoža – pečat je pustil v Celju in Ljubljani kot igralec in osebnost ter kasneje rokometni funkcionar. Andrej Telič-Anda iz Celja – najprej igralec Celja in nato RD Slovan. Oba s prijateljem Šanijem inženirja kolega na faksu in prijatelja ves čas ter vrhunska zunanja igralca, ki sta trasirala in tlakovala krivuljo uspešnosti pri obeh klubih navzgor. Janez Markovič nekoč odličen vratar in njun soigralec v Celju, ko se je ta klub postavljal na zemljevid rokometne Jugoslavije. Mirko Mejavšek- Sine prav tako iz Celja in nato odlično levo krilo član RD Slovan, ko so osvojili edini naslov prvakov Jugoslavije kadarkoli v članskem klubskem rokometu. Adi Hudarin iz Velenja nekoč odličen vratar in nato trener začetnik ženskega rokometa v Žalcu. Marjan Gorišek-Luka iz Brežic nato pa član generacije Slovana, ki je postavljala temelje vrhunskega rokometa v prestolnici tudi članski reprezentant SFRJ, jugoslovanski državni prvak in podprvak Evrope z naj…generacijo Slovana do dandanes. Kasneje je kot predsednik Slovana pomagal prebroditi najtežje trenutke kluba in ga tudi s svojimi sredstvi ohranil pri življenju. Milivoje Stepančič nekdanje levo krilo Jadrana iz Kozine, ko je bil trener tam Niko Markovič, ki je tokrat manjkal zaradi bolezni. Na Primorskem je ob igralni poti pečat pustil tudi kot razmišljujoč in odličen trener ustvarjalec poti mladih talentov s tistih koncev. Še vedno izredno analitično in strokovno razmišlja o rokometni igri. Joško Matjaševič-Jole ob meni med mlajšimi in nekdanji varovanec tako Ačija kot legende iz Umaga Lina Červarja nekdanjega trenerja Istraturista iz Umaga in legendarnega hrvaškega selektorja.
Pogovor ali pogovori so bili mešanica nostalgije, aktualnih dogajanj na reprezentančni ali klubski ravni. Precej je bilo izrečenih tudi kritičnih misli na današnji rokomet in osiromašeno igro brez kreativnosti s področja skupne taktike. Pohvaljena pa je bila obuditev ambicij ljubljanskega -do letošnje sezone- spečega velikana dolga leta. Znanje in izkušnje teh rokometnih korenin bi lahko s pridom izkoristil marsikdo v našem rokometnem prostoru. Žal pa se bojim, da bo ostalo le pri srečanjih podobnim temu o katerem sem se z veseljem tokrat razpisal.
Na fotografiji od leve proti desni: Joško Matjaševič, Milivoje Stepančič, Alojz Šafarič, Mirko Mejavšek, Marjan Gorišek, Janez Markovič, Zdravko Ačkun in Andrej Telič
Zapis pripravil Aleš Praznik