V nekem pogovoru za tiskani medij je naš rokometni selektor dejal, da v kolikor jih bo Božiček ali Dedek Mraz uslišal, se lahko na Svetovnem prvenstvu v treh državah celo nadejamo odličja. Oziraje se nazaj na OI v Parizu je takšno razmišljanje celo pravilno, kajti športniki si morajo postavljati vedno višje cilje in po 4. mestu na največjem športnem dogodku je to povsem normalno in realno. Dobri možje pa bodo do takrat, ko se bo odločalo o kolajnah, že opravili svoje delo – tako po gregorijanskem kot julijanskem koledarju. Šport je pa takšen izsek družbe, v katerem pretekli dosežki hitro ugasnejo v pozabo in se je potrebno dokazovati iz dneva v dan in tedna v teden. Zato bo potrebno za vlogo dobrih mož poskrbeti kar v lastni režiji. S pravim pristopom v vseh pogledih od strokovnega vodstva do posameznih igralcev in moštva kot celota je glede na bližino prvenstva in ugoden žreb možno in realno razmišljati o najvišjih ciljih.
Po obeh pripravljalnih tekmah, ki smo si jih lahko ogledali, pa takšna razmišljanja in visoki cilji izgubljajo veljavo. Prvo, kar je mene zaskrbelo, so bile skrajšane priprave in to za igralce, ki so na nek način novinci ali pa rekonvalescenti. Drugo pa me je zmotilo, ko sem zasledil, kako bo v skrajšanih pripravah določen del posvečen tudi izboljšanju telesne priprave. Lepo prosim sredi sezone v polni pripravljenosti igralci ne potrebujejo drugega kot ustrezno regeneracijo in na treningih vsebine, ki zadevajo izključno #Taktično-Tehnično# pripravo za vse faze igre. Potrebno je uigrati posamezne sestave igralcev v vseh štirih fazah igre in običajno še za to zmanjka, časa kaj šele za kaj drugega. Še posebej je to potrebno ob spremembah v moštvu, ki so se zgodile pri naših reprezentantih po OI. Na tekmah proti Katarju na domačem terenu in na napol domačem v Zagrebu sem videl sila pomanjkljivo igro v vseh smereh. Pa tudi energija in hotenje sta bili na obeh precej vprašljivi še posebej v Zagrebu. Še največ so jo igralci pokazali pri incidentu v Kopru in povezanost med njimi. A rokomet ni šport »uličarjev« in boj med bandami iz posameznih četrti, temveč moška igra, v kateri je seveda prisoten nenehen kontakt, za katerega pa moraš biti vrhunsko pripravljen v vseh ozirih. Dobra telesna priprava, za katero naši profesionalci morda še preveč skrbijo, je seveda temelj samozavesti posameznika, a ti le ta ne pomaga dosti v kolikor Ta-Te podlaga ni prava.
Prispevek omogoča:
Po pogovoru z našimi vrhunskimi poznavalci rokometne igre kot so Niko Markovič, Bojan Levstik in Vlado Bojovič je enotno mnenje, da je glede na prikazano zadeva najmanj zaskrbljujoča. Tolažimo se vsi, da se pred prvenstvom določene stvari prikrivajo in zavajajo s tem nasprotnike še posebej domačine Hrvate, s katerimi se bomo zagotovo srečali v nadaljevanju tekmovanja, ko se združita njihova in naša skupina. Na roke nam gre tudi to, da lahko z nasprotniki po vrsti stopnjujemo formo glede na njihovo kakovost. Ocena vseh je, da bo ključna tekma za prvo mesto v naši skupini proti Islandiji zadnji dan, v ponedeljek 20.1.25 zvečer.
Sam bi zaključil z mislijo, da smo se proti reprezentanci Kube opekli že davnega leta 1995 na SP na Islandiji in v kolikor imamo v mislih, da je kubanskim rokometašem velik socialni motiv pokazati se svetu in pobegniti iz njihove ne preveč rožnate življenjske situacije, je to več kot zadostno opozorilo. Pojava na takšnih prvenstvih na oči rokometnim posrednikom je za njih največji motiv in za upati je, da bodo naši rokometaši po večini z dobrimi pogodbami imeli to v mislih v sami pripravi na tekmo in na sami tekmi. Začetek je vedno na vseh tekmovanjih zelo pomemben, čeprav so domačini Hrvati na SP na Portugalskem 2003 začeli katastrofalno pa potem postali prvaki. S tem se ne gre tolažiti in potrebno je zadeve resno in maksimalno vzeti že od samega začetka tudi zaradi odnosa in odgovornosti do navijačev, ki jih v Zagrebu iz domovine nedvomno ne bo malo. Sam bi jih v čim večjem številu povabil že na prvo tekmo, ki jo vsaj jaz jemljem zelo resno in odgovorno.
Piše: Aleš Praznik