Pričujoči pogovor je bil opravljen že v jeseni, a je padla odločitev, da se počaka zaključek evropske klubske sezone, kjer pa Celje žal ni bilo uspešno dlje, kot je bilo. Uspešno je pa še vedno v domačem prvenstvu in njihov trener je bil s svojo reprezentanco Portugalske hit zadnjega SP s finalnim delom na Norveškem. Zato se nam zdi pravšnji trenutek za objavo tega bolj strokovnega pogovora tik pred velikim derbijem v Celju proti RD LL Grosist Slovanu in dvoboju dveh selektorjev svojih reprezentanc.
Gospod Pereira od letošnje sezone poleg selektorskega položaja Portugalske moške A reprezentance opravlja – kot je ljubiteljem rokometa znano – tudi trenersko delo v Celju. V najinem pogovoru sem se z vprašanji osredotočil bolj na rokometno-strokovne teme, saj je pogovor narejen za poznavalce in ljubitelje rokometa, ki so verjetno bolj redni bralci spletne strani rokomet.net.
Vsebino podpira:
G. Pereira najin pogovor bo pogovor brez pretirane samovšečnosti, pogovor dveh enakovrednih rokometnih strokovnjakov, saj sem tudi jaz EHF PRO Master Coach, prav tako nekdanji selektor sicer mladinskih reprezentanc in davno nazaj vrhunski rokometaš, svetovni prvak v mladinski konkurenci leta 1981 v vaši domovini v Portu z generacijo Veselina Vujoviča in Mirka Bašiča, če omenim samo dva najslavnejša te generacije. V tem moštvu smo bili tudi štirje Slovenci: Stanko Anderluh, Leopold Kalin, Rolando Pušnik in moja malenkost. Zato Vas najprej vprašam ali ste slučajno spremljali to prvenstvo?
Ne, tega prvenstva nisem spremljal, čeprav sem doma blizu Porta.
Pogovarjala se bova predvsem o rokometu in pogledih na rokomet. Ali imate kakšen trenerski vzgled oziroma vzornika najprej kot športnik in nato kot trener?
Vzgledi so lahko različni, tako kot je različen rokomet in v rokometu je prostor za različnost. Npr. Karsakiewicz je lahko bil marsikomu vzgled in ga je težko primerjati z nekom na drugem igralnem mestu. Toliko je bilo dobrih igralcev, da bi se težko opredelil za enega posameznika. Občudujem vse vrhunske igralce še posebej naše portugalske, a svet rokometa je poln vrhunskih igralcev vrednih občudovanja še posebej s področja Balkana zaradi igralcev polnih rokometne ustvarjalnosti. Kot trener sem zajemal znanje od vsepovsod, imel sem pa to srečo, da sem bil sodelavec pokojnega dr. Branislava Pokrajca dve leti na Portugalskem. Od njega sem se ogromno naučil tako po rokometni strokovni plati, kako voditi moštvo… kot po človeški, zaradi njegovega odnosa tako do igralcev kot sodelavcev in vodstva. Velik gospod in gentelman v vseh pogledih ter velik strokovnjak. Zame so bile to ogromne pridobljene izkušnje. Meni je zaupal video analize on pa je pokrival celoten program treningov, a vse sva predebatirala in v tem obdobju dveh let med 1999 in 2000 sva res odlično sodelovala.
Od koga ste se največ naučili?
Kot že rečeno eden izmed njih je bil Pokrajac, naslednji, s katerimi sem izmenjaval znanja in se od njih ogromno naučil za delo trenerja, pa so bili španski trenerji. Med njimi denimo Jordi Ribera in Juan Carlos Pastor nasploh generalno gledano najbolj od španskih trenerjev, čeprav je mnogo trenerjev po svetu, ki dobro delajo in se lahko marsikaj od njih povzame.
Katero rokometno smer oz. šolo najbolj cenite ali se zgledujete po njej?
Najbolj špansko, čeprav pobiramo zadeve od vseh, kar nam ustreza, in ocenimo za dobro posnemati. Petindvajset let nazaj, ko sem delal s Pokrajcem je to bil vrh, a to je bilo skoraj tri desetletja nazaj. Toda zadeve so se med tem spreminjale in v kolikor bi uporabljali še vedno enake metode, ne bi mogli napraviti ničesar s ciljem napredka. Kot lahko vidimo vsi po svetu igrajo različno, a istočasno vse bolj vsi igrajo enako. A španska rokometna šola ima vrhunske rezultate, nam je blizu kot soseda, ker berem špansko tudi sicer in smo bolj navezani na njihov pristop in način dela kot denimo na balkanskega, francoskega, skandinavskega…. Seveda vse spremljam in vnašam, kar se mi zdi primerno v naš način igranja.
Kateremu delu rokometne igre kot trener posvečate največ časa – od štirih faz igre?
To je odvisno od moštva, s katerim delam. Praviloma načrtujem delo nekako na pol obramba in napad po vsebini, a včasih je potrebno stvari sproti korigirati, odvisno s kom delam in kako smo pri posameznih zadevah uspešni. A načeloma po pravilu »fifty -fifty«, se pravi pol- pol.
Ali se po vašem mnenju trening mladega ali izkušenega moštva razlikuje in v čem?
Zelo se razlikuje, saj, če je moštvo mlajše, nam mora biti glavni fokus na individualni taktiki in tehniki v igri. In naš fokus mora biti na posameznem igralcu, ne na moštvu. V kolikor ne posvetimo dovolj pozornosti tem individualnim zadevam, kako se gibati, kako podajati, kdaj in kam… potem ne more biti pravega sodelovanja med posameznimi igralci v igri. K igri in treniranju mladih igralcev je potrebno pristopiti analitično in v tem duhu vaditi košček po košček s posamezniki in potem denimo 3:2 … Vsak pa mora biti na osnovi individualnega pristopa oborožen s tem, kdaj in kam se gibati, kako se gibati s kakšno hitrostjo, katere igralne elemente uporabiti…
Kako vidite današnjo rokometno igro? Meni je bila všeč igra portugalske reprezentance pod vašim vodstvom, ki je dinamična in kreativna, saj sam opažam v zadnjem desetletju preveč rokometa v duhu »copy-paste« se pravi kopiraj in implementiraj. Se pravi največ dve do tri napadalne kombinacije, ena obrambna postavitev. Dolgčas -med klic g. Pereire-. V glavnem precej nekreativna igra v vseh pogledih.
Kot primer naj navedem, da mi denimo ne igramo »forgiš« – tako nekako je dejal g .Pereira fonetično in nato pojasnil – na Portugalskem nihče ne igra križanje s krožnim napadalcem. Tudi tukaj tega ne uporabljamo razen v redkih primerih, ko nimamo druge rešitve za nadaljevanje napada. Igramo npr. denimo tudi »jugo«, ki ga igra mnogo moštev, a imamo iz tega razdelane različne variante v nadaljevanju. To uporabljamo kot del rokometne abecede. V kolikor npr. pošiljamo pivota izven 9 m prostora imamo prostor pred vratarjevim prostorom prazen to pa po moje ni OK. Mi želimo igrati drugače. Sam morda dajem igralcem v igri več svobode, da kreirajo igre sploh pri zaključkih napadalnih akcij. Kot trener z njimi razvijam predvsem komunikacijo med njimi oz. sodelovanje v igri. In v tem jim potem dajem prostor za kreativnost mišljeno predvsem v zaključkih napadov posameznika. A le pet odstotkov igre se zgodi na osnovi kreativnosti, ostalo je stvar planiranih in na treniranih zadev skozi trening. V kolikor načrtujemo kako igrati s tem ne jemljemo prostor za kreativnost, ker kreativnost v igri se lahko vidi v posameznih detajlih posameznikov v igri.
Celje je bilo znano po svoji rokometni šoli v nekdanji skupni državi in smo se učili, da je se je treba učiti in trenirati vse zadeve v igri. Danes se denimo uporablja igra 1:1 ali 2:2. Mi smo bili naučeni, da mora celotno moštvo sodelovati pri pripravi napada. Nekoč je veljala šala, ki jo je pripovedoval pokojni Pokrajac kako je nastalo igralno mesto pivota. Najprej so bili štirje zunanji in najbolj neroden je delal gnečo in zmedo med njimi, zato so mu dejali, naj to raje počne med obrambnimi igralci ob vratarjevem prostoru in tako smo prišli razvojno do krožnega napadalca. Danes pa ga pošiljamo izven 9 m prostora, da znova dela zmedo med zunanjimi namesto med branilci.
Smeh g. Pereire, ki je še kako dobro razumel o čem govorim.
V kakšnem stanju ste prevzeli moštvo Celja in kje vidite največ prostora za napredek?
Moštvo je predvsem zelo mlado in ima ogromno prostora za napredek na vseh področjih igre. Razvijati bomo morali vse, kot denimo na tekmi v Novem Mestu se nismo znašli v igri mož na moža in smo to naslednji teden trenirali in je na tekmi proti Gorenju to bilo že mnogo bolje. V obrambi dajemo poudarek temu, kdaj biti agresiven po globini in kdaj to ni potrebno, znati oceniti, kdaj je igralec v dobrem položaju za met in kdaj ni, kdaj in kako ga lahko prisilimo v napako. Kam in kako hitro se pomikati v določeni igralni situaciji v protinapadu in na postavljeno obrambo. Kako se vračati po izgubljeni žogi… Ker imamo precej mladih igralcev jim moramo skozi treniranje nuditi vse več informacij, da postanejo v določenih igralnih situacijah izkušeni. Pri določenih igralnih situacijah se je vedno znova na treningu potrebno vračati k njihovi vadbi saj ni dovolj napraviti dve ali tri ponovitve. Vse te informacije je potrebno nenehno osveževati. Denimo te dni smo vadili izvajanje prostih metov z 9 m med drugim tudi pod časovnim pritiskom.
Ali trenirate in uporabljate različne obrambne postavitve?
Obramba 6:0 daje dobre možnosti za uspešno branjenje. Seveda jo ves čas pilimo do potankosti in vse malenkosti in variacije v njej. Ne bom rekel, da ne bomo trenirali in uporabili kdaj tudi 5:1 obrambe, a zaenkrat je naša obramba 6:0 in od nje ne odstopamo.
Kako gledate na menjave obramba napad?
Mislim, da vsi trenerji to uporabljajo zato, ker to potrebujejo oz. moštvo potrebuje. Sicer sam ne maram tega, ker igralec ni maksimalen v protinapadu in tisti, ki ga menja ni potem maksimalen v vračanju. Zato kot rečeno ne maram tega in uporabljam samo, ko to res potrebujem in ne gre drugače. Včasih to potrebujemo, da spočijemo igralca. To včasih moramo izvajati tudi tu v Celju. Toda delamo na tem formatu, da ne bi potrebovali menjav napad-obramba-napad.
Torej imate raje igralce, ki igrajo v obe smeri?
Seveda, obramba in napad. Včasih je nekdo boljši v napadu, a ni dober v obrambi, ali pa ne mara igrati obrambe. A moramo težiti k temu, da so dobri in radi igrajo tako v obrambi kot napadu. K temu bi morali težiti vsi trenerji.
Katero obrambo najbolj uporabljate in zakaj?
Seveda 6:0.
Da, vendar kakšno ali skandinavsko ali španski ali ruski način igranja…
Bolj španski način oz. portugalski način. Se pravi bolj agresivno po globini kjer sta igralca št. 2 in 5 bolj agresivna po globini in s katero nasprotnika silimo v tehnične napake. Občasno to počne tudi 3 ali 4 in sili ter provocira nasprotnika v napako.
Kako razvijate protinapad?
Kot prvo kot sem že dejal, da isti igralci kot igrajo obrambo razvijajo in odigrajo tudi protinapad. Ne maram posamičnih protinapadov. Želim, da vsi sodelujejo pri hitrem protinapadu in da prav tako nadaljujejo s hitrim napadom, ko je obramba že postavljena. Včasih pride seveda tudi do posamičnih napadov ali napadov, v katerem sodelujeta denimo dva npr. zunanji in krožni. Lahko bi naštel vse možne kombinacije, a cilj je hiter lahek zadetek.
Naš slavni celjski trener Tone Goršič je npr. zagovarjal poseben način razvijanja protinapada v treh valovih po sistemu 2-2-2 po globini in širini. Ali imate vi tudi natančno razdelan sistem protinapada, kam mora posamezni igralec in kdo sprejema žogo ipd. Kot npr. kam in komu gre najprej žoga od vratarja?
Da, da… Mi imamo mnogo načinov vadbe protinapada v različnih situacijah in to ponavljamo. Z vratarjem treniramo tako, da ima vedno vsaj dve opciji podaje, če bi stalno trenirali natančno določeno prvo podajo potem bi nam to nasprotnik lahko preprečeval, tako pa ne ve, kako bomo razvili protinapad. Treniramo tudi 2:1, 3:2, ali 4:2… Vedno mora biti pred tem napad in potem protinapad. In tako stopnjujemo do igre 6:6 Pivot mora vedeti, kam se giblje, zunanji morajo to tudi vedeti. Dostikrat igramo košarko in tam je še bolj izrazito gibanje po globini.
Potem sem g. Pereiri pokazal na mizi Goršičev sistem 2-2-2 in »moj« novejši sistem 3-2-1, oboje po pravilu treh valov protinapada.
Ni mi všeč to razmišljanje o valovih v protinapadu, ki ga uporabljajo tudi Španci. Zato, ker je po moje samo en val en protinapad. Se pravi vsi grejo naenkrat. Saj nikoli ne moremo vedeti, kje bo nasprotnik končal napad in enkrat je v protinapadu sam krožni enkrat krilo enkrat oba in tako naprej…
No vsak ima pravico do svojega mišljenja in meni je zanimiv vaš način razmišljanja pri tem.
Zato moramo pripraviti na treningu konfiguracijo enkrat za takšno obliko protinapada in drugič za drugačno… Trener mora ustvarjati specifične situacije, ne pa akcij, ki se na tekmi sploh ne zgodijo. Po moji presoji je potrebno trenirati, kako osvajati prostor in kako ustvarjati dober položaj za met na gol zase ali za soigralca. Denimo ali krilo prihaja v sredino ali ne … Moramo pa seveda postaviti osnovna pravila gibanj posameznikov v sistemu protinapada. Pri tem je potrebno upoštevati seveda tudi to ali se kdo menja ali igramo brez menjave obramba-napad. Se pravi samo en val (smeh). Različni položaji, en val (znova smeh).
Ali imate v napadu več uigranih kombinacij?
Mi imamo našo bazično igro. V kolikor ne veš, kako napadamo, imamo za to tri osnovne napadalne kombinacije. V ekipi govorimo različne jezike, pri tem mislim tudi na govorico telesa, za to potrebujemo pa čas. V kolikor so zadeve konfuzne zaradi nesporazuma med igralci, zahtevam, da se vrnemo k bazični igri, za katero pa vsi vedo, kakšna je. Najbolj pomembna pa je komunikacija med igralci.
Kakšna se Vam zdi vloga današnjih krilnih igralcev ali so dovolj aktivni?
Krilo ima omejen prostor gibanja, zato raje vidim, da čaka na realizacijo s krila. Sicer, v kolikor je dober ena na ena na majhnem prostoru, potem pričakujem aktivno igro tudi v tem pogledu. Lahko pa je aktiven tudi po celotni širini igrišča npr. z blokado branilca za met zunanjega in s tem prinaša raznolikost v napad. Delamo tudi na tem. Sicer pa je zelo pomembno gibanje krožnega, ki ustvarja prostor zunanjim ali pa jim blokira prostor za met.
Kako se vračate v obrambo, obstaja sistem?
Mi moramo in delamo veliko na tem, kako se vračamo v obrambo. Zopet je vse v odvisnosti od tega, kje se je zaključil naš napad. Včasih mora igralec pri vračanju zavzeti popolnoma nasproten položaj od svojega siceršnjega v obrambi. Vadimo različne zaključke in vračanja ob tem ter kako ustrezno odreagiramo. To tudi seveda zahteva posebno pozornost na treningih. Igralci morajo z igralcem manj pri vračanju znati oceniti, od kod preti največja nevarnost in pokriti igralca ali prostor, od koder lahko nasprotnik uspešno zaključi napad. Igralec, ki je zamujal pri vračanju zaradi meta ali tehnične napake pa se mora čim prej aktivno vključiti v branjenje. Najprej moramo poizkušati rešiti problem in zato kot sem že dejal lahko igralec pride tudi na popolnoma drug položaj v obrambi, potem po prekinitvi pa se prerazporedijo na svoja mesta. Osnova pa je, da vsi razmišljamo o igri in različnih situacijah v njej.
Kako boste rešili vašo več kot enomesečno odsotnost med prvenstvom januarja, ko bi lahko ekipi dali največ kot trener ali vidite to kot težavo?
V tem ne vidim posebne težave, ker imam sodelavce vrhunske profesionalce in do časa moje odsotnosti bomo fiksirali moj način dela. Nimam pa tudi ne dvoma v zavzeto delo igralcev, ki bodo do takrat že vedeli, kako je potrebno trenirati in kaj po mojem programu. Z Razgorjem in Anžičem bo vse potekalo po programu, prav tako kar zadeva trening telesne priprave.
Ampak brez vašega nadzora.
Ne, oni zdaj že natančno vedo, kaj mislim in kako je potrebno delati, do takrat bo pa to še vse bolj jasno.
Torej ne vidite nobenega problema glede tega.
Ne vidim problema zato, ker jim zaupam in igralci lahko nadaljujejo z enakim delom. Poleg tega, ker delam v klubu pridem v aktivni vlogi na višjo raven tekmovanja in delam z igralci višje ravni, ne pa, da pridem izza mize. Ker delam na visoki tekmovalni ravni je to dobro tako zame kot za klub, ko se vrnem, ker imam nove izkušnje z vrhunskimi igralci, ki jih lahko prenašam na svoje igralce v klubu. To je zahtevno sicer, a imam visoko motivacijo za takšen način delovanja in mislim, da je to dobro tako za reprezentanco, klub in mene kot trenerja.
Kako gledate na obstoječa rokometna pravila in ali bi kaj spremenili? Verjetno kar težavno vprašanje mar ne?
Kot prvo, v našem športu je zelo težavno biti sodnik, ker so včasih določene odločitve res težavne. Kar ne maram, je na isti tekmi dva različna kriterija sojenja. V kolikor so sodniške napake na obeh straneh podobne, čeprav dostikrat mislimo drugače, potem ni problema. Dostikrat pa temu ni tako, čeprav so sodniki prav tako upravičeni do določenih napak, tako kot igralci ali mi trenerji. Je pa biti sodnik in večinoma dosojati pravilno je res težko, zelo težko. Sprejeti hitro pravilno odločitev je včasih res težko. Na vsakem tekmovanju si želimo čim boljšega sojenja. O spremembi pravil pa zaenkrat ne razmišljam. Edino morda o časovni omejitvi napada.
Kje vidite moštvo Celja v bližnji prihodnosti pod vašim vodstvom?
Z izboljšanjem finančnega položaja kluba, okrepitvami, z dobrim delom še naprej vseh akterjev, pričakujem vrnitev kluba tja, kjer mu je glede na ugled v Evropi mesto. To pa je igranje v Ligi prvakov. Za to pa je potreben čas za vse nas.
Hvala za izčrpne odgovore in pogovor z vami g. Pereira in uspešno delo še naprej.
Za zaključek naj povem, da je g. Pereira res gospod trener in izredno simpatičen v komunikaciji. Samozavesten, a ne ohol. Od trenerja dr. Branislava Pokrajca je očitno pobral res vse dobre lastnosti, le tega sem pa odlično poznal saj sem za časa služenja vojaškega roka v Beogradu eno leto treniral pod njegovo taktirko v Crveni zvezdi in zahvaljujoč temu bil potem v reprezentanci za mladinsko svetovno prvenstvo na Portugalskem 1981, kjer smo osvojili prvi naslov za nekdanjo skupno državo v zgodovini. Pokrajac je namreč bil istočasno v tem času selektor tako mladinske kot članske reprezentance SFR Jugoslavije. Pohvalim se lahko tudi s tem, da sem bil z njim tudi iskreni prijatelj in sem se družil z njim in dr. Šibilo več kot en teden na simpoziju IHF v Sheerbrooku v Kanadi davnega leta 1997 . Imel pa sem z njim tudi zadnji intervju tik pred njegovo smrtjo 2018 za naš športni dnevnik, ki smo ga tudi prevedli in poslali na EHF ter IHF, a ga očitno zaradi njegovega preveč progresivnega in kritičnega pogleda na razvoj rokometa niso ne eni ne drugi želeli objaviti. Pa je človek bil prvi, ki je osvojil zlato olimpijsko odličje kot igralec in kasneje trener-selektor. Žal.
Pogovor pripravil Aleš Praznik