Nekoč je znana rokometna oseba, za katero me je sram, da je kdaj koli bila in delovala v rokometu, izjavil drugi znani rokometni osebi, da je moje pisanje zdravljenje osebnih frustracij. Nabralo se je toliko frustracij, da jih še do današnjega dne nisem uspešno pozdravil, zato jih bom preko tega medija pro bono še kar nekaj časa zdravil. V resnici pa imam rokomet tako rad in sem mu posvetil svoje življenje, da dokler mi bo zdravje dopuščalo in me bo sedanji urednik prenašal, bom še kar nekaj časa pisal in komentiral rokometna dogajanja doma in tudi v tujini. Pa naj ob tej priložnosti najavim še to, da se lotevam pisanja knjige, ki bo, upam, da obogatila slovenski rokometni prostor na področju tiska o rokometu. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem, ki mi dajete vzpodbudo s pozitivnimi odzivi na moje zapise, ne bežim pa in me ne moti tudi nestrinjanje z mojimi razmisleki in sem tudi takšnih odzivov vesel. Hvala bogu je tistih več, ki ne mislijo, da zdravim svoje frustracije in prepoznajo mojo strokovnost in iskrenost.
Naj začnem moj današnji komentar na včerajšnji praznik rokometa v Zlatorogu z sms sporočilom mojega nekdanjega soigralca pri Slovanu in dolgoletnega prijatelja: »Čestitke v Celje. Tudi v Ljubljani se navija za njih. Lp«
Drugače bi želel podati nekaj razmislekov o tem, kaj je pomembno za uspeh v športu in ne nazadnje ne samo v športu. Prvi in osnovni pogoj je zaupanje od vrha navzdol in v obratni smeri. Pred tem je še nekaj bolj pomembnega in sicer zaupanje vase in svoje sposobnosti. To je temelj izgradnje odnosov od spodaj navzgor in obratno. Ko vodstvo kluba zaupa v svoje sposobnosti, pa čeprav so pogoji delovanja težki, in to zaupanje deli navzdol v vodstvo posameznih selekcij in njihovih vodij, tudi igralci posameznih selekcij čutijo to zaupanje in lažje udejanjajo svoje samozaupanje. V tem pogledu se je pokazala ogromna razlika med kolektivoma iz Celja in Ljubljane. V prvem, sem prepričan, je maksimalna stopnja zaupanja vseh deležnikov, pri drugem pa sem prav tako prepričan, da je do včeraj bilo z vrha maksimalno zaupanje do šefa parade pri prvem moštvu in njegovih sledilcih v vodstvu kluba, a glej ga zlomka nižje dol se je v ljubljanski megli, ki je ni več pretirano, to zaupanje nekje izgubilo. Tudi obratno iz vrst neposrednih proizvajalcev na igrišču se je čutilo pri nekaterih, da samozaupanja ni več, kaj šele zaupanja v vodstvo na čelu s selektorjem in trenerjem. Navzlic lepim zgodbam z reprezentanco se je tokrat njegova avreola strokovnjaka in uspešneža v rokometu precej omajala. Ko si močnejši na papirju ti tudi papir podložen s papirjem z vodnim žigom in to na debelo, v športu ne pomaga dosti. Razliko se dela na igrišču zaradi drugih zadev, ki sem jih nekaj že nanizal. Ob oživitvi konkurence med glavnim mestom in glavnim rokometnim mestom v državi moram omeniti še sledeče. V mojih časih vodenja mladinskega in članskega pogona Slovana smo imeli tako močno razvejano delo z mladimi domačimi igralci, da smo ustanovili še podružnični klub RD Kodeljevo, iz katerega so z združitvijo nastale evropske Prule. Žal pa takrat tega ni prepoznalo s podporo niti lokalno gospodarstvo niti lokalna skupnost in smo s prebliskom propadle zgodbe Prul lahko v Ljubljani samo sanjali o konkurenčnosti s Celjem. Danes pa je situacija diametralno različna v primerjavi s takratnim obdobjem. Podpora, maksimalna možna domača produkcija in vzgoja domačih igralcev pa enaka ničli. V prvem moštvu ni več enega domačega igralca iz Ljubljane in ne čudi, da celo okoreli in srčni Slovanovci bolj privoščijo naslov Celju kot pa svojemu klubu.
Kot shizofreni rokometni osebi me žalosti poraz Slovana istočasno pa veseli slavje Celja. Vprašanje pa je, kaj to pomeni za nadaljnji razvoj rokometa v glavnem mestu in Sloveniji nasploh. Po prepričanju mnogih je edini pravi rokometni derbi ali rivalstvo na relaciji Celje – Ljubljana in temu pritrjuje tudi včerajšnji obisk na tekmi.
Zdaj pa še nekaj o včerajšnjih slavljencih. Priznam, da sem po delu z mladinsko reprezentanco bil malce skeptičen do nastavitve glavnega trenerja Klemna Luzarja. Vem pa, da se je imel od koga učiti in veseli to, da je vodstvo kluba upoštevalo mnenje lokalne stroke ob podpori njegovi kandidaturi. Prepričan sem, da se je največ rokometa naučil od prof. Toneta Goršiča, kjer je začel svojo rokometno pot v njegovi rokometni šoli in od Slavka Iveziča, ki mu je bil pomočnik tako v klubu kot reprezentanci. Njegov uspeh je še ena potrditev, da ima Celje tudi na področju stroke vodilno vlogo v Sloveniji in še kako prav je, da so zaupali domačemu strokovnjaku. Upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje in v slučaju ponovnih debelih krav. Svoj čas temu ni bilo tako, čeprav ne smemo pozabiti, da je največji uspeh kluba dosegel domači trener, sicer iz Šoštanja, Miro Požun in v vlogi športnega direktorja že omenjeni Ivezič. Imponirala je njegova mirnost, komunikacija z igralci in sodelavci ter istočasno mirna samozavest. Pa smo znova pri zaupanju in miru, ki ga je imel očitno on in celotno moštvo skozi vso sezono. Z rokometnega vidika je včeraj bolj po mojem okusu bila tekma finala Pokala Evropa med Kielom in Melsungenom. A mlada celjska »lahka konjenica« je prav tako zadovoljila na trenutke predvsem v fazi branjenja in s kolektivnim duhom moja pričakovanja. Rad bi omenil še to, da navzlic ogromnemu deležu mladih zvezdnikov Anžiča in Makuca brez ostalih rokometnih mravelj kot je večno zeleni Mlakar ali včasih neopazni Bognar, standardni Miličevič in včeraj vroč Onufrijenko, ki je pokazal, kako se poslavlja od kluba, da izpostavim mladega Korošca, ki je napravil neverjeten kakovostni preskok in je v delu igre, ki mi je najbližja poleg Miličeviča najbolj izpostavljen ne naštevam še vseh ostalih vključno z vratarji, ki so pridodali svoj delež tako ali drugače. Kitajski pregovor pravi: “Ljudstvo je krepostno toliko, kot je kreposten vladar”. V tem primeru je potrebno izpostaviti najprej vladarico v vlogi predsednice Alenko Anžič in takoj za njo vladarja igrišča in dogajanja na njem Klemna Luzarja. Tokrat je celjska stroka še kako lahko ponosna. Upam in želim, da bo okolje spoznalo pravo vrednost kolektiva in ga še bolj podprlo pri tem mislim tudi publiko, ki naj podpira svoje ljubljence bolj številčno tudi na manj pomembnih tekmah v živo.
Ljubiteljem rokometa lep pozdrav do naslednjega javljanja v živo iz Budimpešte in Kölna, kjer bo naš rokomet imel tudi svoje zastopnike.