Srečanje prvih državnih prvakov za slovenski rokomet.
Letos junija mineva 50 let od 3. turnirja in hkrati zadnjega Bratstva in enotnosti za takratne pionirje v rokometu v Skopju 1976. Štiri leta po osvojitvi naslova olimpijskih prvakov na OI v Münchnu 72 jugoslovanske članske reprezentance, kar je bila potrditev, da se je v nekdanji skupni državi igrala najmočnejša članska liga na svetu, ob tem pa je kot osnova bil tudi na najvišji ravni mladinski rokomet.
članek od takrat (z napako Radger je Razgor in Levstik je Levstek)
Ob tem častitljivem jubileju za naš rokomet so še čili in zdravi na pobudo takratnega kapetana Aleša Repine, ki je bil takrat tudi izbran za najboljšega igralca turnirja, zbrali vsi razen enega žal že pokojnega in dveh, ki sta udeležbo odpovedala. Bili smo gostje enega od lokalov v gostinski verigi Kaval group na Brodu, katerega lastnik je prav tako nekdanji odličen rokometaš Brane Jerovšek, ki nas je pozdravil in se z nami tudi slikal – zato je na skupni fotografiji. Takratni selektor in trener legendarni Jože Šilc – trener Slovana ob drugem mestu v takratnem evropskem pokalu državnih prvakov v sezoni 80/81 – in pomočnik selektorja Jože Galof sta žal pokojna, a smo se ob srečanju večkrat spomnili nanju. Povabili smo tudi Urbana Šilca prav tako rokometaša in soprogo Galofa Slavi, a sta se oba opravičila ter takratnega sekretarja predanega rokometu do upokojitve in še kasneje Franka Komela, ki nam je organiziral srečanje ob deseti obletnici in sta oba selektorja bila še živa, ki pa je tudi tokrat bil odsoten.
Popoldan ob zdravici dobrodošlice in odličnem kosilu se je prevesil skoraj v noč, ko smo čedalje bolj uspeli izbrskati iz spomina vse več skupnih doživetij in se razšli z dogovorom, da se čez dve leti ponovno snidemo in to postane tradicija, dokler nam bo zdravje služilo. Bilo je obilo smeha skoraj solznih oči ob prekrasnih skupnih spominih na športno mladost. Objemi med nami so bili že ob prihodu, ob slovesu po čudovitem popoldnevu pa še bolj pristni in iskreni. Znova se je spletla močna vez med nami rokometnimi pionirji, ki bo na željo in upanje vseh ostala trajna.
Potrebno je omeniti, da je na poti z vlakom do Skopja med nami bil takrat največja zvezda Miha Levstek – danes uspešen poslovnež in inženir strojništva, ki je v rani mladosti posnel z legendarnim režiserjem Francetom Štiglicem prvo igrano reklamo za še danes priznane vzmetnice in kasneje bil eden od junakov filma Pastirci istega režiserja. Nazaj grede pa je bil seveda največja zvezda Aleš Repina z veliko sliko kot nagrado za naj… igralca.
Večina nas je na takšen ali drugačen način ostala zvesta rokometu. Najuspešnejšo kariero pa je nedvomno ustvaril v rokometu tokrat odsotni legendarni vratar Rolando Pušnik, še danes izvrstni trener vratarjev trenutno v Radovljici. Že omenjeni Repina je kot trener obdržal Škofljico v elitni slovenski ligi. Bojan Čotar, s Slovanom polfinalist evropskega pokala pokalnih prvakov, je ob delu s člansko reprezentanco v vlogi pomočnika uspešno vodil več slovenskih klubov in je trenutno trener mladincev Slovana. Aleksander Lapajne se je v vlogi trenerja proslavil kot trener za telesno pripravo med ostalim tudi v obdobju srebrnih vitezov 2004 in na OI v Atenah istega leta ter kot pomočnik trenerja Iveziča pri osvajanju mladinskega odličja in je še vedno aktiven kot športni pedagog. Takrat prvi vratar Dušan Skušek je prav tako še vedno aktiven kot trener mlajše selekcije v Radečah in sicer upokojen. Tudi Tomaž Thaler iz Železnikov je kar precej časa deloval kot trener v Železnikih in je upokojen. Igor Razgor prav tako odsoten na srečanju oče dveh rokometašev je bil prav tako dolga leta uspešen trener, ki je med drugim treniral kasneje uspešne celjske rokometaše. Kar polovica nas je tako ali drugače ostala zvesta rokometu, kar je tudi povedno po svoje, mar ne?
Andrej Narobe, takrat odlični krožni napadalec, danes inženir strojništva, je bil kasneje med ustanovnimi člani začetnikov raftanja pri nas v klubu Bobri iz Ljubljane. Zato nas je povabil ob naslednjem srečanju na raft. Njegov takratni klubski kolega Aleš Čuk – prav tako odličen levi zunanji pa je inženir elektrotehnike in lastnik uspešnega podjetja s pisarniško opremo Redoljub. Zadnji iz plejade mladih rokometašev aktiven skoraj do osamosvojitve iz Raven, univerzalen rokometaš na sredini ali kot levo krilo ekonomist, ki je dočakal pokoj v ravenski železarni pa je bil Sašo Hrastnik.
To so vse junaki Skopja in nosilci prvega naslova prvakov SFRJ, v katerikoli kategoriji za slovenski rokomet. No med njimi je tudi pisec tega prispevka. Naš rokomet včasih pozablja, kdo je pisal zgodovino našega rokometa tako ali drugače in soustvarjal ter trasiral pot uspehom s svojim vzgledom ali še bolje delom. Zato so takšna srečanja in objava o njih mali prispevek temu, da se to ne pozabi vsaj v ožjem krogu.
Spodaj sta še sliki tokratnih udeležencev druženja polnega lepih spominov.
Z rokometom in za rokomet že 25 let.