Naj začnem s tem zakaj ponosni pogled s tribune. Širša rokometna javnost je že seznanjena
s tem, da je naš Domen Makuc MVP najvišjega klubskega tekmovanja v Evropi. Mene kot
rokometnega strokovnjaka bolj kot statistika, ki je morda prepričala tiste, da so ga za ta
laskavi naslov izbrali in potrdili pri tem zanima celoten vtis njegove igre in statusa, ki mu ga
je v okviru strategije in taktike podelil trener Ortega. Naj to malo bolj pojasnim in sicer tako
kot izhodišče, da njegov razvoj spremljam že dolgo časa. Že precej zarana je bil ločen od
domačega gnezda in bil pripeljan v Celje kot neverjetno talentiran mladenič. Motam priznati,
da me je že zgodaj prepričal s svojimi sposobnostmi in igrivostjo ter istočasno lucidnostjo v
igri. A kot rokometnega analitika za vrhunske zadeve sem morda krivično pri njem vedno
iskal dlako v jajcu oz. včasih malenkosti, ki so po mojem prepričanju ločnica med dobrim in
vrhunskostjo. Recimo, da me je pri njem motila nagnjenost atraktivnosti na račun
učinkovitosti. In pri meni je bila prisotna bojazen, da bo ostal večni talent, ki ne bo razvil
svojih potencialov do vrhunskosti, ki izvirajo tudi iz družinske genetike predvsem pa domače
vzgoje. Oče Simon nekdaj odličen rokometaš, ki rokomet pozna do obisti je ob svoji soprogi
usmerjal in vzgajal oba sina na pravi način na poti do vrhunskosti. Prav v tem, za oba brata,
leži po mojem formula za uspeh seveda ob vsem ostalem, kar je pomembno za vrhunskost.
In zdaj nazaj k temu zakaj ponosni pogled? Morda boste na prvo žogo pomislili zato, ker je
naš rokometaš postal MVP in osvojil nov naslov prvaka Lige prvakov. To seveda drži a moj
ponos temelji še nekje drugje to pa je to, da me je Domen prepričal s svojo zrelostjo v smislu
vrhunskih zahtev za dosego najvišjih ciljev. Njegova igra je dozorela tako kot igra Blaža
Janca, ki bi z lahkoto tudi bil MVP in prepričan sem, da mu Domen tega ne bi zameril tako
kot je tudi on še kako to privoščil njemu. Novinar našega športnega dnevnika je takoj po
tekmi celo objavil njega kot takega. Upam, da se vesoljna rokometna Slovenija zaveda
kakšne rokometne dragulje imamo in pri tem je potrebno omeniti tudi Nejca Cehteta v
moštvu poražencev, ki je tudi pridodal svoj precejšen delež h končnemu uspehu.
Zdaj pa se osredotočimo k sami rokometni igri tukaj prisotnih moštev. V času, ko se po
celotni Evropi v svetu politike razpravlja o vloženem odstotku BDP za obrambo bi lahko
simbolno dejal, da je pri rokometu tu vložek Barcelone najvišji. Rokometna Barcelona kot
institucija je že od nekdaj znana po uspešni obrambi in kot takšna živ dokaz, da se lovorike
osvaja najprej v tej fazi rokometne igre. V kolikor v ta del igre štejemo tudi vračanje v
obrambo kjer je njihovo moštvo pokazalo sistem in vrhunsko igro je slika sploh popolna. V
tem delu je Janc celo eden močnejših in njegova odvzeta žoga nasprotniku v polfinalu v
ključnih trenutkih tekme je po mojem bila odločilna za končno zmago v tekmi, ki je bila po
mojem trdnem prepričanju finale pred finalom. Tako po izenačenosti nasprotnikov kot po
kakovosti prikazanega rokometa. Tu so se zmotili tisti, ki so mislili, da bo končni zmagovalec
iz države , ki ima najmočnejšo ligo na svetu. Magdeburg je sicer premagal AAlborg za tretje
mesto, ki pa je bil po mojem prepričanju delno žrtev sistema tekmovanja oz. urnika in še bolj
pa premalo izkušenega trenerja zaradi vodenja polfinalne tekme in travmatiziranja poraza.
To sta mi slikovito opisali pred tekmo za tretje mesto novinarki danske televizije. Tudi finalist
iz Berlina je po moje žrtev premalo izkušenega trenerja navzlic temu, da ima v svojem
moštvu rokometnega genialca in najboljšega strelca tega turnirja Gidsela. Prav njega je
Barca ustavila v ključnih trenutkih . Temu je pritrdil tudi naš nekdanji selektor Matjaž Tominec
v naših pogovorih med in po tekmah. K naslovu je moštvo pripeljal najbolj izkušen trener
tretje mesto je pa priboril drugi izkušen trener katerega moštvo je bilo tokrat tretje, čeprav je
pričakovalo naslov kot že v preteklosti. Tu pa je padel na izpitu kljub svoji izkušenosti trener
Wiegert, ki je v polfinalu podlegel katastrofalnemu sojenju para iz Črne Gore in nenehnemu
vmešavanju v potek igre švedskega delegata na tej tekmi visoke napetosti. Zanimivo bi se
bilo pozabavati tudi s tem kako na končni dosežek vpliva to ali igraš prvo tekmo ali drugo in
kako vpliva na končni dosežek tvoje pričakovanje in razočaranje , če ti spodrsne že v
polfinalu. Razmisleki na to temo in še kaj pa sledijo morda že jutri v naslednjem prispevku.
To je za danes vse po kratki noči polni vtisov in ponosa na naše rokometaše v katedrali
rokometa Lanxess Areni v bližini slavne druge katedrale v katero vsako leto, ko sem tam
prisoten zavijem k nedeljski maši in podoživljam branje romana našega pisatelja Draga
Jančarja, ki v knjigi Katarina pav in jezuit opisuje romanje v Kelmorajn kot se je Kölnu reklo v
stari slovenščini. Sam nisem verski romar, čeprav tudi to spoštujem sem pa zapriseženi
rokometni romar zato upam, da Vam spoštovani bralci še dolgo »težim« s svojimi
rokometnimi opažanji in razmisleki. Zahvala tudi vsem, ki to podpirate.
