Tokratni zapis bom začel s tem, da se zahvalim faraonu Hassanu Moustafi zaradi vodenja
IHF s katerim je nam ljubiteljem omogočil brezplačni vpogled v dogajanje na svetovnem
rokometnem prizorišču deklet do osemnajstega leta preko interneta. Ne bom se zahvalil
RZS za plačljive prenose naših U 18 fantov v Beogradu saj me je to stalo štirih paketov
čevapčičev brez svinjine za štiri osebe v akciji pri mesnini iz Pomurja. Me pa veseli, da smo
vsaj po višini standarda v družbi skandinavskih držav, ki so prav tako imele preko našega
ponudnika RZS TV storitev izključno plačljive prenose tekem. Zanima me edino ali po tako
ugodni ceni kot pri nas in ali so za ta denar lahko gledali tako kot pri nas izključno tekme
svoje reprezentance. Veseli me tudi, da smo v naši državi tako digitalizirani, da so vse tekme
pokrite s to vrhunsko tehnologijo za katero klubi nimajo stroškov in tudi nič od tega razen
morda kakšnega gledalca manj v dvorani. Zame to zagotovo ne prispeva k popularizaciji
rokometa. V kolikor širim krivo vero prosim RZS za eksaktne podatke o gledanosti pred
plačljivostjo posameznih tekem ali paketa in po tem ter koliko so klubi imeli finančnega
izkupička do sedaj oz. v zadnji sezoni. In še to, da se je dalo v manj razvitih državah kot je
naša preko EHF TV gledati vse tekme za 5 evrov. Naj omenim tudi to, da me ogromno
rokometnih veteranov kliče še zdaj in razlaga, da iz kljubovalnosti teh storitev nočejo
plačevati. Ta moj uvod za ugled RZS zveni precej bogokletno ob uspehih naših mladih
reprezentanc a znova žal samo moških. Morda bi bil čas za akcijo instituta, ki se zavzema za
ženske pravice, če se grdo pošalim več ko bo splavov več bo rokometašic z dolgotrajno
igralsko kariero. A žal zahvaljujoč digitalizaciji in zaradi upada rodnosti pred čedalje bolj
praznimi dvoranami. Zato bom tokratne razmisleke kot pravi gentleman začel navzlic
velikemu uspehu naših fantov pri dekletih z upanjem, da me kdo ne razglasi najmanj za
mizogina ali moškega šovinista zaradi predhodnih besed v mojem tokratnem zapisu.
Naše Slovenke so »najlepšie« so po njihovo najboljše lahko rekli Slovaki na prejšnjem
prvenstvu tega letnika, ko so njihove Slovenke slavile in osvojile EP U17. Tokrat so vsaj za
nas privržence našega rokometa to bile naše Slovenke. Velik dosežek za to generacijo
perspektivnih deklet, ki so na ta način morda še bolj prispevale k zmedi kdo smo pravi
Slovenci saj si tako rečejo Slovaki in svoji državi Slovensko. Naj bo dovolj državnikih zadev
in geografije in preidimo na rokomet.
Mene je predstava naših deklet proti njim navdušila predvsem z igro v obrambi. Že dolgo
nisem videl tako gibljive in kompaktne obrambe denimo tudi pri moških moštvih. Imponirala
me je predvsem neverjetna moštvena energija in pomaganje med igralkami ter ustvarjanje
nenehne številčne premoči v korist branilk. Ne morem sicer razumeti da so prvakinje na EP
leto pred tem tako naivno zaključevale napade z meti v visoki blok a s tem nočem zmanjšati
uspešnosti deklet. Tudi v napadu so prikazale raznovrstnost in širino saj so pri zaključevanju
napadov sodelovale vse igralke. Našim igralkam pa se pozna dobra TA-TE pripravljenost, ki
bazira na delu v klubih. Pri tem moram omeniti neumornega rokometnega delavca iz Izole
Toneta Bariča le ta je po letih stagnacije zagnal delo pri najmlajših in dekleta, ki igrajo
pomembno vlogo v tej generaciji igralk ter se jim vidi, da so bile pravi čas šolane za vrhunski
rokomet. Enako velja za dekle iz Novega Mesta Katjo Štukelj, ki jo je treniral moj nekdanji
varovanec Salvador Kranjčič. Tudi ostale igralke so 'pokazale visok potencial, da jih ne
naštevam vseh po imenih in klubih. Je pa vse to potrditev tega kako pomembno je kdo in
kdaj se ukvarja z mladimi rokometašicami ali rokometaši.
A na osnovi te tekme in tekme proti Švici lahko ocenimo, da je to prvenstvo izgubljene
priložnosti. Čeprav ima Švica igralke celo leto skupaj in so res uigrane se je videlo, da bi se
jih ob ustreznem pristopu in statusu deklet dalo premagati tako kot Slovakinje. Pa pri tem še
najmanj krivim vodstvo reprezentance, ki je morda s tem kakšna je konkurenca v
predtekmovanju in nadaljevanju že prej morda iskala alibi za slabšo uvrstitev. Bolj je
potrebno razmišljati o ribi pri glavi… Prepričan sem, da je moški del v vseh pogledih bolj
urejen, čeprav še daleč od idealnega sploh v primerjavi s konkurenco. Zanima me tudi zakaj
Branka Mijatović, ki se mi ni javila na moj klic ni bila zraven kot odgovorna za ženske
reprezentance. Njo spoštujem v vseh pogledih osebnostno in strokovno, nenazadnje je EHF
PRO Master Coach in bi lahko s svojim znanjem in izkušnjami več kot pomagala tako
strokovnemu vodstvu kot igralka. Ko človek na tribuni ni pod stresom spremlja pa zadevo od
blizu ves čas tudi izven igrišča je to še kako dodana vrednost. Da ne govorim o tem, da je
morda kateri od deklet navzlic starostni razliki morda celo idol. Tako pa smo tako kot
dostikrat pri dekletih ali ženah zadovoljni z enim od velikih skalpov to pa je tudi vse. Žal.
V naslovu omenjam tudi prvenstvo fantov v Beogradu kjer me je neizmerno veselilo igranje
Avsenikov iz ozvočenja po suverenih zmagah do finala. Velik uspeh v vsakem primeru in
iskrene čestitke! To da so kar trije naši v najboljši igralni zasedbi prvenstva je več kot
zgovoren podatek. Niz zmag proti svetovnim velesilam pa prav tako. A ne morem iz svoje
kože zato bom v naslednjem prispevku še malo pokomentiral zakaj so po mojem mnenju
Nemci bili na zadnji stopnički boljši. Namreč boli me , ker košarkarji lahko mi rokometaši pa
ne. Saj veste šport je že po definiciji tekmovalna zadeva in konkurenčnost med različnimi
športnimi panogami je lahko dodatna vzpodbuda tudi kot pozitiven nacionalni naboj. Zato še
to za zaključek, da smo lahko poslušali sredi Beograda Golico in izjave v slovenščini je vsaj
zame več kot neprecenljivo. Zato mi je še toliko bolj žal, da tokrat nisem uspel nabrati
sredstev za odhod tja od mojih rokometnih dobrotnikov. Moja skromna pokojnina mi pa tega
žal ne dopušča. A tudi z naslonjača sem vsaj delno zadovoljil svoje rokometno gurmanstvo.