Današnje pisanje bom začel seveda s ponovno vrnitvijo slovenskega kluba v ligo prvakov, čeprav na povabilo, kar slikovito kaže na trenutno vrednost našega klubskega rokometa v primerjavi z reprezentančnimi rezultati. Na začetku mandata sedanjega selektorja je prav tako bilo potrebno lobirati udeležbo na SP in to uspešno a od tam dalje je krivulja uspešnosti pod selektorjem Urošem Zormanom dokaj konstantna oz. še nikoli nismo bili tako blizu odličju na olimpijskih igrah kot v Parizu.
Potrebno je povedati še to, da v kolikor ne bi bilo širitve tega tekmovanja z novim formatom in dajanja možnosti več moštvom iz različnih držav, nas skoraj zagotovo, tu znova ne bi bilo zraven. Prepričan pa sem, -da kljub lobiranju veljakov za našega predstavnika za katerega so bili gotovi, da ne bo Celje, največje zasluge za povabilo nosi gospa Alenka Potočnik Anžič predsednica Celja, ki po službeni plati odlično sodeluje z evropskim rokometnim vrhom funkcionarjev.
Pa preidimo k bistvu mojega današnjega razmisleka. Najprej obiskanost posameznih tekem pri nas tako v domačem prvenstvu kot mednarodnih tekem. Prav srce me je bolelo lansko leto ob praznih tribunah Stožic na tekmah evropskega pokala tako v ženski kot moški konkurenci. Glede na abstinenco Celja iz lige prvakov sem iskreno rečeno pričakoval- ob tako zvenečem nasprotniku kot je danski Aalborg udeleženec zadnjega F4 v Kölnu kjer sem v živo videl kako je malo manjkalo, da bi bili finalisti ali celo prvaki v kolikor bi imeli bolj izkušenega trenerja, vsaj kakšnih tisoč rokometnih navdušencev več.
Celjskemu klubu bi predlagal, da začne vzgajati in pridobivati mlado osnovnošolsko publiko, ki bo zvesta za celo življenje. Kot primer bom dal nogometni klub iz Splita kjer vsak novorojenček dobi ob rojstvu klubski dres. To so sicer bolj vprašanja za sociologe a še enkrat bom izrazil prepričanje, da RZS TV zagotovo ne prispeva k boljšemu obisku tekem in je zame brca v prazno, še posebej ob informaciji, da klubi do sedaj niso iz tega naslova prejeli še niti ficka. Uradnih podatkov o gledanosti pa tudi ni nikjer na voljo, da ni vse tako kot se daje vtis navzven pa kaže tudi to, da se je ponudilo brezplačen ogled vseh tekem do polovice septembra.
V kolikor ni zanimanja ne za TV ne za oglede v živo se človek sprašuje kakšen je sploh smisel vsega. No tu je potrebno povedati, da rokomet spada med tradicionalno prisotne športe pri nas in po uspešnosti med najuspešnejše. Zato mu je potrebno ob tradiciji povrniti ugled, gledanost, množičnost in ustrezen status v družbi tudi v materialni podpori.
Trenutno je zelo malo finančno stabilnih klubov v Sloveniji in pred kratkim je odmeval pogovor dolgoletnega predsednika RK Riko Hiše Ribnica Marka Obrstarja v katerem je opozoril na anomalije pri plačevanju igralcev in še kaj. Na moj zadnji zapis se je odzval naš legendarni športni novinar in dolgoletni član predsedstva RZS Ivo Milovanovič in dejal, da je zadnji čas za obuditev združenj 1. ženske in moške lige kot je nekoč že bil ZROPS , Obrstar pa je ob tem spomnil na licenciranje klubov, ki je nekoč bilo na dobri poti uveljavitve a je s propadom ZROPS a ugasnila tudi ta prepotrebna zadeva za ureditev razmer v našem rokometu.
Obrstar je ob zglednem vodenju športnega kolektiva tudi uspešen manager v podjetju Riko Hiše d. o. o. s katerim dosega poslovne uspehe tudi ali predvsem v tujini. Očitno je tudi to ogledalo njegovega zglednega in zakonitega vodenja kluba ves čas njegovega predsedovanja. Temu primerno so bili tudi odmevni tekmovalni uspehi pod njegovim predsedovanjem. A takšne ljudi pri nas običajno žigosajo kot posebneže namesto, da bi bili vzgled v vseh ozirih. Tudi od trenerjev, ki so pri njem delovali še nisem o njem slišal nič slabega.
Zakaj toliko besed o tem? Zato, ker samo tak način vodenja in upravljanja lahko, temelječ na poštenih in jasnih odnosih dolgoročno prinaša konstantno stabilne rokometne sredine. RK Celje Pivovarna Laško je z novim vodstvom po tej plati na dobri poti.
Zdaj pa k bistvu mojega pisanja in področju na katerem sem nedvomno bolj doma, to pa je strokovni pogled na igro. O igri celjskega moštva so me po ogledih prvih dveh tekem v Evropi in pod vtisom dveh porazov proti moštvu iz Trebnjega prevevali mešani občutki kako se bo za njih odvijala naporna sezona na več ravneh.
V prvih tekmah sem pogrešal bolj čvrsto in kompaktno obrambo, ki jih je krasila že lansko sezono. V napadu sem pričakoval bolj raznovrstno napadanje in uravnoteženo razdeljene učinke posameznih igralcev pri zaključevanju napadov. Imel sem občutek, da je igra preveč podrejena navdihu in posamičnim vrlinam vzhajajoče zvezde Aljuša Anžiča, kateremu se je pokazalo na tekmi prav proti Aarlborgu, da merilo za vrhunskost trenutno ni Zagreb temveč boljša moštva.
Da ima celjsko moštvo adute tudi v drugih članih moštva se je najbolje pokazalo ravno na tekmi proti Slovanu kjer je blestel Miličevič po strelskem učinku. Za tega igralca nekateri že dolgo opažamo, da ima reprezentančni potencial zato je imel proti moštvu selektorja verjetno še dodatni motiv za vrhunsko predstavo.
Prav tako nekateri menijo, da je v nekih rokometnih zadevah limitiran. Jaz pa pravim, da vrhunsko izkorišča svoje limite predvsem me navdušuje po igri v vseh smereh oz. po izpostavljenosti v fazi branjenja. Istočasno je živ dokaz tega, da visokorasli igralci potrebujejo daljše razvojno obdobje. Nedvomno ima pri svojem razvoju še rezerve, da svoj potencial pokaže tudi na vrhunski evropski klubski ravno kot tudi reprezentančni.
Njegova igra pa lahko da misliti selektorju, ki je doživel nov poraz proti kompaktni, poletni in mladi ekipi iz Celja, da se ne gre zanašati samo na učinek tako imenovanih »playmakerjev« hitrih prodornih in njihovemu navdihu. Zanemarjati pa igro skozi katero prihaja do čistih situacij za mete levega ali desnega zunanjega z razdalje. In potem se čudimo, da nimamo zunanjih uspešnih strelcev z razdalje.
Ne razumem tudi kako lahko selektor svoje reprezentance daje prednost beloruskemu reprezentantu njegov reprezentant na LZ pa že drugo sezono vidno stagnira. Ne razumem tudi tega kako je lahko pri našem selektorju kapetan moštva iz sosednje države, ki za nameček ni prav nič posebnega v vseh fazah igre. Upam, da me zaradi tega kdo ne obsodi za ksenofoba ali ultra nacionalista.
Na Kodeljevem je zadosti rokometno izkušenih in pametnih ljudi, da naj staknejo glave ter ugotovijo v čem je razlika med njimi in Celjani, da so slednji v zadnjem obdobju v medsebojnih dvobojih uspešnejši.
Zato se bom v zaključku raje osredotočil na moštvo Celja, ki ima v studioznem in umirjenem trenerju pravega vodjo ob igrišču in njegovih pomočnikih, ki jim daje ustrezno veljavo glede na njihove vlogo z vsem spoštovanjem v ekipnem strokovnem duhu in to je trenutno vse, ob ostalem, kar krasi dobre kolektive. Zato me ne čudi njihov uspešen nastop v Ljubljani na Kodeljevem.
Ob tem je potrebno poudariti, da je moštvo mlado in v tem trenutku še oslabljeno za dva izkušena in najstarejša igralca G. Marguča in Mlakarja. Sicer so celjska moštva zgodovinsko gledano ves čas slovela po svoji mladosti.
Pred dnevi mi je celjska vratarska legenda Žare Presinger poslal zanimive podatke. Ob prvi uvrstitvi Celjanov v 1. zvezno jugoslovansko ligo leta 1966 je bila povprečna starost moštva 21,5 let lanskega moštva Celja in dvojnega prvaka pa 22,3 let.
Talentov, ki so že kot mladinci blesteli v članski konkurenci pa je bilo tudi cela plejada med njimi je najbolj izstopal Stanko Anderluh, ki je s 15 leti že igral za člansko moštvo in z 18 bil vpoklican v člansko reprezentanco SFRJ.
Edino kar me skrbi vezano na moštvo Celja je, da ne bo klubska uprava nenehno primorana zaradi finančnega stanja prodajati oz. puščati igralce proti visoki odškodnini zgolj za svoj obstoj. Klub s takšno tradicijo in uspehi si nedvomno zasluži podporo v vseh pogledih in upam, da bo že na naslednji evropski tekmi dvorana v Celju polna.
Kar zadeva igranje v tem elitnem tekmovanju naj le to velja za nabiranje izkušenj še kako mladega moštva in nič hudega ne bo, če bodo v nadaljevanju igrali v tekmovanju rang nižje a še vedno v Evropi, kjer so že lansko leto v tekmovanju nižje ravni kazali določeno raven kakovosti.
Naj se naš klubski rokomet trenutnim razmeram v domačem prvenstvu ustrezno postopno dviguje in ponovno pridobiva na vrednosti v mednarodnih okvirih kot nekoč. V športu nič ne gre na silo in čez noč lep dokaz za to je kolektiv s Kodeljevega.
kolumna ne odraža mnenja medija, ampak je osebno videnje kolumnista.