Ob petdeseti obletnici odprtja dvorane Golovec in kvalifikacij za 1. zvezno jugoslovansko rokometno ligo
Za nadobudnega mladega športnika, kot sem bil leta 1976, sta bila v tistem času zame in še za marsikoga v Celju dva prelomna trenutka, ki sta nas navdušila za ta tradicionalno celjski šport. Prvi je bil rokometni turnir – sploh prvič na OI 1972 v Münchnu, kjer je reprezentanca SFRJ osvojila zlato odličje. Drugi, lokalno mnogo pomembnejši, pa so bile kvalifikacije oz. kvalifikacijska tekma za uvrstitev v 1. ZRL v SFRJ, ki je takrat veljala za najmočnejšo na svetu.
Legendarni predsednik kluba in gospodarstvenik Nace Krumpak in rokometni ideolog – trener prof. Tone Goršič sta bila gonilni sili pri načrtovanju in realizaciji izgradnje dvorane. Arhitekt Jože Kopitar, odlični atlet in stric atletske ikone Celja Roka Kopitarja, je ob njunih sugestijah odlično sprojektiral ta večnamenski objekt, ki še danes služi več kot odlično svojemu namenu. V njem smo že od samega začetka doživljali do takrat nepojmljive dogodke, kot je bil denimo koncert legendarnih Plattersov z njihovim največjim hitom Only You, prvič sem v živo poslušal Bijelo dugme, na rock dogodku Akija Rahimovskega in pa našega Ota Pestnerja – na Slovenski popevki.
A noben dogodek ni za nas mlade rokometaše in ostale ljubitelje tega naj… športa – po besedah Toneta Goršiča – presegel zdaj legendarnega odprtja dvorane Golovec na tekmi med ŽRK Celje in RK Velež iz Mostarja. Naši takratni idoli, kot so bili brata Bojović, Božič, Guček, Ivezič, Levstik, Luskar, Marguč – dedek rokometašev, Mrovlje, Peunik, Presinger in najmlajši, takrat eden največjih talentov v SFRJ, Anderluh, so več kot napolnili novozgrajeno dvorano. Za nameček še ni imela veljavnega tehničnega prevzema in je za vse prevzel odgovornost kasnejši direktor te celjske arhitekturne lepotice Nace Krumpak. Nikoli kasneje ni bil ta objekt na športnem dogodku tako napolnjen, saj še ni bilo vseh sedežev in so na posamezni stopnici tribune stali navijači v kar dveh vrstah, med njimi tudi jaz, v strahu, ali bo tribuna zdržala nulti test nosilnosti. A na vse to smo kmalu pozabili ob hrupni podpori domačemu moštvu, bravuroznih obrambah Marguča in več kot poletni igri, na čelu s kreativnostjo Mihe Bojoviča ali atraktivnimi zadetki njegovega brata Vlada. Prav vsi že prej našteti pa so tako ali drugače dali svoj delež h končnemu uspehu. Rokometni mag Tone Goršič pa je pripravil vrhunsko taktiko in suvereno vodil moštvo do končnega uspeha.
Neverjetno sem počaščen, da sem ob tej častitljivi obletnici dobil vabilo na proslavo tega dogodka – sicer s krajšim časovnim zamikom od datuma tega slavja pred petdesetimi leti. A pri vsem tem je pomembno, da se ne pozabi tako pomembnih mejnikov za celjski in slovenski rokomet in šport nasploh ter da se jih počasti v letu, ko je minilo pet desetletij od takrat. Pri tem imata pri organizaciji, verjetno ob vseh ostalih, na čelu z MO Celje, pomembno vlogo pobudnika tega slavja Žare Presinger in Andrej Šušterič, sicer nekdanji predsednik kluba in odlični kronist celjskega rokometa.
Brez takšnih uspehov v preteklosti ne bi bilo tudi današnjih in prav je, da se tem ljudem javno izkaže priznanje za vse zasluge za naš šport. Ob tem pa bi želel omeniti in dati pobudo za nekaj, kar menim, da je popolnoma upravičeno glede na njegove zasluge za celjski tako ženski kot moški rokomet in seveda tudi slovenski.
Javno dajem ob tej priložnosti pobudo odločevalcem, da se za vse zasluge ob tej obletnici še v tem letu dvorana Golovec poimenuje po očetu celjskega in, prepričan sem, tudi slovenskega rokometa Tonetu Goršiču. Vsem akterjem slavja pa želim, da se snidejo tudi ob 60. obletnici!
