Tudi Slovenci imamo udeleženca na priznani nemški Univerzi za šport v Kölnu¹, in sicer se je v enoletni študijski program European Handball Manager vključil mag. Gorazd Vertovšek, bivši rokometaš, sedaj trener in uspešen podjetnik.
1. Kaj je namen tega programa in kako poteka izobraževanje?
Fakulteta za šport v Kölnu v sodelovanju z EHF izvaja unikaten certificiran program z namenom izobraževanja vodstvenih kadrov v rokometnih zvezah, ligah in klubih.
Izobraževanje poteka od 1. julija tega leta do 30. junija 2027 in se zaključi z uspešno opravljenima pisnim in ustnim izpitom. Všeč mi je, da je izobraževanje kombinirano kot izobraževanje na daljavo in v živo, kar pomeni, da bom tri tedne preživel tudi na omenjeni fakulteti.
2. Kdo so udeleženci oziroma od kod prihajajo?
Približno polovica od 22 udeležencev prihaja iz posameznih rokometnih zvez iz Evrope, druga polovica pa iz posameznih klubov, med udeleženci sta tudi predstavnici EHF. Kot zanimivost lahko povem, da prihajajo udeleženci s petih različnih kontinentov in prav neverjetno je, koliko različnih informacij in idej dobiš že samo od udeležencev.
3. Zakaj si se prijavil oziroma udeležil tega izobraževanja?
Glede na to, da trenutno ne opravljam vodstvene funkcije v nobeni športni zvezi ali klubu, je to vprašanje še toliko bolj na mestu.
Sam namreč izhajam iz prepričanja, da je šport tudi posel, vendar hkrati veliko več kot to. Šport in posel združujeta čustva, energijo, osredotočenost, pripadnost, strast in številne druge vrednote. Prav zato me je vedno zanimalo, ali je moje razmišljanje o povezavi med športom in poslom ustrezno, ali so vrednote, na katerih gradim svoje razumevanje športa in njegovega poslovnega vidika, prave ter kako na vse to gledajo v instituciji, ki se že vrsto let sistematično in načrtno ukvarja s temelji športnega menedžmenta, vodenjem rokometnih organizacij ter upravljanjem športne uspešnosti v rokometu.
Na to vprašanje je veliko mojih sošolcev odgovorilo preprosto: »Ker imam rad rokomet.« Tudi sam imam rokomet iskreno rad in tega nikoli nisem skrival, kar lahko zagotovo potrdijo tudi moji bližnji. Vendar me je pri odločitvi za ta program motiviralo predvsem nekaj drugega. Zanimalo me je, ali je mogoče tudi v športnem okolju uspešno uporabiti poslovne pristope, metode in veščine, ki so se izkazali v klasičnem poslovnem svetu. V njem sem namreč deloval zadnjih 25 let, medtem ko sem rokomet v tem obdobju spremljal predvsem kot navijač – nekateri bi rekli kar kot »kavč trener«. Prav povezava med mojimi dolgoletnimi poslovnimi izkušnjami in ljubeznijo do rokometa je bila tista, ki me je spodbudila, da sem se želel v to področje poglobiti tudi s strokovnega in menedžerskega vidika.
4. Če te že kar na začetku vprašam, kako si se počutil prvi teden na univerzi in ali je program izpolnil tvoja pričakovanja?
Absolutno. Počutil sem se odlično. Že samo okolje univerze in celotno vzdušje sta name delovala izjemno spodbudno. Bival sem v študentskem kampusu, prehranjeval sem se tudi v študentski menzi, kjer se nenehno srečuješ s športniki z različnih področij, kar ustvarja zelo motivacijsko okolje. K temu pa so svoje prispevali tudi izjemna prijaznost, odprtost in pozitivno vzdušje med vodstvom ter sodelavci programa, ki so celotno izkušnjo še dodatno obogatili.
Z veseljem lahko povem, da so name naredili vtis prav vsi udeleženci programa. Zelo sem užival v njihovi družbi, raznolikih pogovorih in razpravah ter predvsem v njihovi strasti do rokometa. Na tem mestu bi lahko navedel številne primere iz njihovega vsakodnevnega dela, o katerih smo se pogosto pogovarjali še ure in ure po koncu predavanj. Večina me je navdušila tudi s svojo predanostjo in pripadnostjo delu. Kljub študijskim obveznostim in družabnemu življenju je bilo namreč čutiti, da rokometne naloge in obveznosti vedno opravijo z veliko odgovornostjo in zavzetostjo.
5. Kako uporaben pa se ti zdi program in kaj ga dela tako unikaten?
Uspeh je praviloma rezultat prepleta več različnih dejavnikov – tako na treningu, tekmi kot tudi v delovnem okolju.
Prav zato se mi je zdel program izjemno dobro zasnovan, saj je po mojem mnenju zelo uspešno združeval akademsko znanje, izsledke različnih raziskav s področja rokometa in konkretne primere iz prakse.
Čas mi je vedno prehitro mineval predvsem med razpravami s športnimi direktorji nekaterih največjih nemških klubov, ko smo obravnavali indeks učinkovitosti, njegovo izračunavanje ter načine spremljanja in upravljanja športne uspešnosti. Prav skozi takšne pogovore lažje razumeš, zakaj so določeni pristopi pomembni, katere odločitve je treba sprejemati in kaj je v ozadju uspešnih rokometnih okolij. Tako lahko na primer bolje razumeš, kaj nemški klubi počnejo, da so njihove dvorane polne, in v čem se pristop Islandcev ali Norvežanov razlikuje od drugih.
Zanimivo mi je bilo, da je eden od funkcionarjev rokometne zveze prav v tematiki tekmovalnega ravnovesja (angl. competitive balance) prepoznal posebno dodano vrednost in pomen njenega nadaljnjega proučevanja. Gre namreč za področje, ki pomembno vpliva na dolgoročni razvoj, konkurenčnost in privlačnost športnih tekmovanj (npr. ligaško tekmovanje), njegov pomen pa je v enem svojih nedavnih intervjujev izpostavil tudi predsednik UEFA Aleksander Čeferin.
Posebno vrednost programu dajejo tudi neposredni pogovori z nekdanjimi in aktualnimi vodstvenimi kadri oziroma športnimi direktorji klubov, kot so Rhein-Neckar Löwen, THW Kiel, SG Flensburg-Handewitt, One Veszprém HC in drugi. Z njimi lahko razpravljaš o strateških usmeritvah klubov, pri čemer si vzamejo čas in se resnično potrudijo odgovoriti na vsa vprašanja s področja upravljanja, športnega razvoja, finančnega načrtovanja in številnih drugih izzivov, s katerimi se srečujejo v vsakodnevni praksi. Še posebej zanimivo pa je spoznati njihove pristope k sodelovanju s trenerji – tako pri gradnji uspešnih strokovnih ekip kot tudi pri reševanju zahtevnejših situacij, ko sodelovanje ali rezultati ne dosegajo pričakovanj.
6. Ali se ti zdijo informacije in ideje, ki jih pridobivaš v sklopu tega programa, uporabne tudi v Sloveniji?
Zagotovo. Seveda pa ne gre za pristop po načelu »copy-paste«. Vedno sem namreč verjel, da je za uspešno delovanje športne zveze, kluba ali trenerja potreben celovit pristop, podprt z veliko znanja, premišljenim načrtovanjem in stoodstotno predanostjo zastavljenim ciljem.
Izobraževanje je večkrat potrdilo moja dosedanja razmišljanja in predpostavke, hkrati pa mi ponudilo še številne nove poglede. Tudi skozi pogovore in razprave s kolegi sem lahko zaznal, da si želijo biti inovativni ter v svoja okolja prenesti čim več dobrih praks, ki jih spoznavajo in prepoznavajo drugje.
Na koncu gre predvsem za vprašanje miselnosti in pripravljenosti na spremembe: ali se želimo razvijati, napredovati in iskati nove možnosti za izboljšave ali pa bomo ostali pri ustaljenih vzorcih in iskali razloge, zakaj nekaj ni mogoče. Sam verjamem, da je odločitev za razvoj vedno prava pot.
7. Ali si pripravljen svoje znanje in dobre prakse predstaviti tudi klubom, zvezam ali posameznikom, ki bi želeli tovrstna znanja prenesti v svoje okolje?
Vsekakor. To je pravzaprav še najlažji del (smeh). Pravi izzivi se začnejo šele potem – ko je treba zavihati rokave, preiti od besed k dejanjem in stopiti iz cone udobja. Takrat se namreč pokaže, kdo je zares pripravljen na spremembe, razvoj in korak naprej. Lep primer tega je klub Rhein-Neckar Löwen, kot lahko berete in spremljate te dni.