Vili Ban – na slovenski trenerski sceni je kot strela z jasnega švignila novica, da se je v ribiško mesto “zasidral” Vili Ban, znan slovenski funkcionar, nekdanji uspešni rokometaš matičnega Jadrana iz Hrpelj in ljubljanskega Slovana. Zlasti v obalno-kraški regiji eden bolj poznanih rokometnih strokovnjakov, ki že desetletja svoje znanje in izkušnje preslikava na mlajše selekcije, je vidno navdušen in je z novim elanom vstopil v klubske prostore Rokometnega društva Izola. Z nami je spregovoril o preteklosti, sedanjosti in ciljih za prihodnost, ki jih želi uresničiti v dobro izolskega rokometa, ki, kot novopečeni strokovnjak priznava, da “si Izolani s svojim temperamentom, patriotskim značajem in številnimi talenti,” to tudi zaslužijo.
Vili, najprej lepo pozdravljeni! Pa ste tu, v Izoli. Kako se je zgodilo?
“Najprej hvala za povabilo na pogovor.
V Kopru se mi je iztekel štiriletni mandat v okviru Ministrstva za šolstvo in šport. Nekaj časa sem spremljal situacijo v upravi Rokometnega društva Koper 2013 (Vili je tu deloval dolga leta, do prestopa v Izolo, op.a.) in bil pozoren na to, če bo prišlo do podaljšanja sodelovanja. Na naši relaciji ni prišlo do nobenih stikov in zame je bolj ali manj postalo jasno, da se moja zgodba v dolgoletni eri koprskega sodelovanja zaključuje.”
Kdo je z vami vstopil v kontakt?
“Če nadaljujem iz prejšnjega dela – v kratkem sem šel malce preverit stanje v okoljskih klubih, nakar sva z g. Madžarevićem, predsednikom Rokometnega društva Izola in Ženskega rokomentega kluba Izola vstopila prav v ta stik. Na prvem srečanju sva si sprva izmenjala nekaj informativnih vsebin, le nekaj dni kasneje pa sva vnovično spoznala, da so naši cilji in strategija zdravi in povsem uresničljivi za dodano vrednost na poti razvoja izolskega rokometa.
Nisem veliko razmišljal in hitro je prišlo do dogovora, da se soočim z novim izzivom, v novem okolju.”
Kako dobro poznate izolski (moški) rokomet?
“Pravzaprav zelo dobro! Že iz razloga, da smo vsako leto kot konkurenti in rivali igrali na nasprotni strani. Poznam zelo dobro domače igralce Izole, saj sem imel to možnost spremljanja njihovih iger, razvoja skozi prehod med selekcijami in jasno, prepoznal sem tudi njihovo kvaliteto. No, med njimi, tu mislim predvsem na letnik 2000 in 2001, je kar nekaj takih, ki se lahko zavihtijo zelo visoko. Nato smo zaradi bližine med Koprom in Izolo večkrat prisotni na ligaških tekmah ene ali druge ekipe.
V Izoli mi je zelo všeč ta temperament, povezanost. Izolani že od nekdaj močno držijo skupaj, v športu se to pri njih zelo lepo odraža.
Dejstvo je, da izolski kolektivni šport žal nasploh ni nikoli slovel kot del gospodarsko močne sredine, kar Koper zagotovo je, ampak vselej so Izolani na igrišču igrali srčno, borbeno, to je bilo moč opaziti tudi na tribunah mlajših selekcij.”
Zavrtiva čas nazaj. Kako se je začel vaš rokometni pohod vse do točke, kjer sediva za isto mizo?
“Začel sem kot igralec mlajših selekcij domačega Jadrana in do pionirjev smo že imeli dva naslova državnih prvakov. En čas smo igrali v drugi zvezni ligi (2. jugoslovanska liga po kakovostnem razredu, op.a.), veliko zahval gre, žal preminulem Mihi Jezeršku, ki je izjemno vodil naš klub.
Očitno so moje predstave bile dovolj prepoznavne in tako sem prejel poziv iz ljubljanskega Slovana. Zaigral sem tudi za mladinsko reprezentanco Jugoslavije, kjer imel sem priložnost igrati z velikani jugoslovanskega rokometa, kot so Vujović, Bašić, Cvetković…
Žal pa se je prikradla poškodba. Za tiste čase z zelo slabo prognozo, me je poškodba zadnjih križnih vezi za vedno odstrelila od igranja rokometa in začel sem se spoznavati z delom trenerja takoj po tem, ko sem zaključil s fakulteto za šport in postal profesor športne vzgoje. Miha Jezeršek mi je nato ponudil delo trenerja v Jadranu, ki sem ga tudi sprejel in kmalu smo začeli nizati lepe uspehe. Kasneje sem kot pomočnik trenerja ob Vojku Lazarju imel priložnost sodelovati v pokalu EHF z matičnim klubom, ki je v zlati eri nizal izjemne uspehe na domači sceni in postal prepoznaven tudi v evropskih pokalih.
Naj povem – nisem povsem nov v Izoli (smeh), saj sem vmes na povabilo trenerja Borisa Čuka treniral zlato generacijo rokometašic Izole in mislim, da smo tisto sezono dosegli zavidljivo 5. mesto v prvi državni ligi. To so bila zares pridna in zelo perspektivna dekleta.
Zgodba z Vojkom Lazarjem se je vendarle nadaljevala, Ko se je začela kreirati nova zgodba koprskega rokometa, me je slednji povabil in tako sva vnovično sodelovala in od takrat vse do letošnjega leta (2020) deloval kot trener mlajših selekcij v različnih zgodbah: najprej z Vojkom in kasneje Fredijem Radojkovičem, ki je nanizal največje uspehe v zgodovini rokometa v Kopru v času Cimosa ter na novo ustanovljenem, t.j. RD Koper 2013. V vsem tem obdobju smo še nekajkrat osvojili naslove državnih prvakov mlajših selekcij, sedaj pa sem pristal v Izoli.”
Kakšen je občutek pristati v Izoli, največjemu rivalu vašega bivšega okolja?
“Rival ali ne, moja filozofija je enaka. Kamor koli grem, poskušam in hočem fantom vcepiti vedenjski in miselni model, ki prinaša spoštovanje vsakega nasprotnika v športnem duhu, a hkrati pa pod nobenim pogojem fantje ne smejo dobiti občutka, da jim je kaj podarjeno. Za vse kar dosežejo na parketu, si bodo morali sami izgarati in zaslužiti, krajšnic tu ni. Delo, delo in še enkrat delo. Red in disciplina ter spoštovanje so zame tisti faktorji, ki jim ne bodo služili kot uspešno orodje le na igriščih, ampak tudi izven njega.
Če se lotim derbijev. Drži, zame osebno je v Sloveniji derbi med Izolo in Koprom na samem vrhuncu športnega in navijaškega dogajanja. Strasti so izredno napete, občasno tudi na meju kakih pretepov, ampak dokler vse mine v žaru športnega duha, je to popolnoma sprejemljivo. To so pač naši derbiji (smeh).
Občutek je morda malce res nenavaden, da sem prestopil k največjemu rivalu. Ampak brez skrbi, s tem nimam težav. Tudi, ko smo igrali proti Izoli, sem svojim fantom dejal, da so sosedje naš največji konkurentje, ampak prvo jih moramo spoštovati in biti na igrišču pošteni in fer. Gre se navsezadnje za zabavo, šport, ki ga ljubimo.”
Vili, zdaj ste v Izoli. Cilji?
“Moj cilj je slediti svoji miselnosti, ki jo smatram za zdravo iz osebnostne in športno – razvojne plati, ki sem jo gojil v Kopru. Verjamem, da bodo v največji občini na Primorskem uspešno zapolnili to vrzel, ki je nastala po mojem prihodu v Izolo, saj ima Koper veliko mladih in perspektivnih trenerjev.
V Izoli sem postal vodja mladinskega pogona, hkrati bom pomagal trenerju članske ekipe Frediju Radojkoviču. Cilj tudi je, da v Izoli uspemo zadržati talente, saj vem, da jih je v zadnjem desetletju kar precej. Je pa tako, da je potrebno tudi nekaj nuditi. Storili bomo vse, kar je v naši moči, da bo Izola postala stabilen prvoligaš in ne muha enodnevnica, nič ne bo narobe, če bomo v naše vrste pripeljali koga iz drugih mest naše države. Ampak pogoj je tu jasen – kvaliteta morebitnih okrepitev mora biti preverjena. Gledati moramo dolgoročno, dvigniti želimo nivo rokometa v Izoli na več nivojih: kadrovskih, igralskih, prepoznavnosti. Mislim, da ne bo odveč poudariti, da si vsi pod streho na Kraški želimo boljše in sodobnejše infrastrukture, kar bi za športno središče v Izoli zagotovo štelo dvojno. Trenutno imamo tu nekakšno prostorsko stisko, saj so termini tako zgoščeni, da enostavno vse selekcije ženskega in moškega rokometa komajda pridejo nekako skozi teden.
V Kopru je infrastruktura zelo dobra, tu je vendarle potrebno kaj improvizirati, ampak nič za to. Tudi tako nam bo uspelo.
Mene kot vodjo mladinskega pogona ne zanimajo zgolj najvišje selekcije, ampak vse se začne pri najmlajših. Na prvo mesto bi rad izpostavil vzgojo, red in disciplino, otrokom moramo prikazati rokometno igro kot nekaj zelo lepega, kar tudi navsezadnje to je.
Eden glavnih ciljev je razširiti igralski bazen pri najmlajših, s kvalitetnim delom pa enostavno moramo ustvariti nove potenciale za naslednje generacije. Vse do članske.”
Prej sva omenila razliko med gospodarsko močnim kolektivom in tistim, kjer sta prisotna predvsem borbenost in povezanost med igralci.
“To, kar ima Izola – srčnost, povezanost, pozitivna energija, je nesporno pomemben dejavnik. Toda, če želiš biti velik klub, to žal ni dovolj.
Za vse to moraš najprej imeti urejeno infrastrukturo, kot npr. vsaj eno sodobno dvorano s kapaciteto med 2.000 do 3.000 gledalci, močne sponzorje, ki jih obdržiš lahko z dobrimi rezultati in neko kontinuiteto, stabilnostjo. Tukaj pa je jasno pomemben mladinski pogon, saj je ustvarjanje novih talentov in “orožij” za članski ligaški boj izjemnega pomena. Če nato združiš finančno stabilen klub, ki ima urejene vse selekcije in za nameček takšno srčnost in borbenost, potem je uspeh tu.”
Vili, najlepša hvala za čas, ki ste se ga vzeli za intervju.
“Hvala tudi vam, bralcem in bralkam sporočam, da nas podpirate še naprej.”
Avtor prispevka:
Martin Franetič
FOTO: RD IZOLA