Ob dvotedenskem premoru igranja so v ženskem rokometnem klubu Krim Mercator opravili pogovor z dolgoletnim strategom in glavnim trenerjem igralk Urošem Bregarjem.
Verjetno ste imeli kot vsak otrok vizijo, kaj boste postali, ko odrastete. Je bil rokomet takrat v prvem planu?
“Tine Svetič, moj učitelj telesne vzgoje, je bil “kriv” za ljubezen do rokometa na osnovni šoli Karla Destovnika Kajuha. Takrat je šola ponujala veliko športnih krožkov – rokomet, nogomet, košarka. Učitelj nas je navdušil za rokomet, ki smo ga trenirali že kot tretješolci po trikrat na teden. Spomnim se, da so bili treningi tudi zelo zgodaj, ob 7.10, na primer. A nas to ni prav nič motilo. Če ne bi bilo njega, nisem prepričan, da bi kdo v moji generaciji, vključno z Urošem Zormanom in Ognjenom Backovićem, postal rokometaš.”
Rezervnega načrta, če v športu ne bi uspeli, ni bilo?
“Ne. Glede na to, da sem levičar, so me vabili tudi na Slovana k nogometu. Šel sem na trening. Spominjam se črnega peska na velikem igrišču in tega, da so poleg nas na betonu trenirali rokometaši. Ti so me tako pritegnili, da na trening nogometa nisem več odšel.”
Kdaj ste začutili, da rokomet ni samo hobi, ampak da bo to vaš način življenja?
“V trenutku, ko sem bil v precepu – vztrajati na svoji poti ali se posvetiti trenerstvu –, so na Krimu potrebovali trenerja za drugo ekipo. Izbral sem to možnost. Nikoli zaradi te odločitve nisem bil razočaran, saj sem ostal v rokometu, v stiku z igro. Prehod je bil lažji in hitrejši. Ko se danes ozrem nazaj, menim, da sem izbral pravilno.”
Kakšna je največja razlika med vlogo igralca, ki primarno sledi navodilom znotraj lastne kreativnosti, ter trenerja, torej tistega, ki vodi, usmerja ekipo?
“Vloge se razlikujejo. Ko si rokometaš, imaš svojo pripravo. Kot trener moraš misliti na vse posameznice v ekipi, ki so različne tako značajsko, kot po kakovosti. V sedanjosti dajemo trenerji rokometašicam bistveno več informacij kot nekoč. Več je predvsem videoanaliz. Moja trenerska naloga je povezati ekipo v celoto, slediti cilju in razdeliti minutažo na najboljši možen način. Skrbeti moram za to, da se vsi počutijo dobro in nazadnje tako iz vsakega posameznega kamenčka kot iz celotnega mozaika narediti kar največ.”
Glede na to, da ste toliko let v rokometu, se kdaj vsega skupaj nasitite?
“Ne, do tega trenutka še ni prišlo. Včasih se zgodi, da imamo doma prižgane vse računalnike in televizor ter gledamo tekme. Šport je tako nepredvidljiv, vsaka tekma poteka drugače, možna so presenečenja. Zato imam rokomet tako rad. Po vseh teh letih me moja služba še vedno izjemno veseli.”
Kaj je tisti del igre, uspeh, ki vas je najbolj zaznamoval?
“Težko bi izbral en sam dogodek. Kalil sem se na Krimu, nato je prišel Vardar, kasneje Vac. Dobil sem priložnost na selektorskem mestu, nato mesto glavnega trenerja na Krimu. V vseh teh letih smo vedno dobro sodelovali, premagali boljše ekipe. Vselej smo dali vse od sebe, srčno, vedno maksimum, ki ga je bila ekipa v danem trenutku zmožna. Bili so tudi težki porazi, a smo znali velikokrat tudi presenetiti. Največji užitek je videti mlada dekleta, ki napredujejo in se razvijajo v vrhunske igralke.”
Omenili ste tujino – je ta v prihodnosti vaša želja?
“Največja želja je, da bi z ekipo Krima naredili konkurenčno ekipo za najvišja mesta v Ligi prvakinj. Kot osebnost in trener sem se razvijal v tem okolju in s to ekipo bi si želel narediti nek velik rezultat. V letu, ko obeležujemo 20-letnico prve osvojitve naslova evropskih klubskih prvakinj, mi misli večkrat uidejo tja.”
Vas je kdaj zamikalo vrniti se v moški rokomet?
“Tam sem deloval samo eno leto, z mlado ekipo Grosuplja v 1. B ligi. »Luštno« smo se imeli. Za zdaj te možnosti ne vidim. Več kot 15 let sem v ženskem rokometu. Tu sem se ustalil, se privadil delovanja v takšnem okolju. Hkrati pa … Nikoli ne reci nikoli.”
Kakšno je delo z žensko ekipo? So razlike v primerjavi z delom z moškimi?
“Hierarhija znotraj ženske ekipe se včasih vzpostavi drugače kot pri moških, pri katerih prednjači najboljši rokometaš, za katerim se lestvica sama po sebi oblikuje glede na kakovost. V ženskem kolektivu so pomembni tudi drugi dejavniki. Komunikacija je tu bolj odprta, uporaba besed drugačna, tudi nekateri pristopi. A zavzeto trenirajo in se borijo povsem enakovredno. Vsi športniki so predvsem lačni zmag.”
Krim v tej sezoni praznuje 20 let od prve osvojitve Lige prvakinj. Je to želja, cilj tudi v prihodnosti?
“Tedaj sem bil tudi sam vpleten v ta uspeh kluba. Saj smo bili med januarjem in majem “sparing” partnerji in pripravljali ekipo. Trenirali smo tri- do štirikrat tedensko. Takrat se je, kot radi rečemo v športu, enostavno vse »poklopilo«. To bi bilo možno tudi danes, a z drugačnim pristopom. Pripeljati bi bilo potrebno kakovostne Slovenke, ki igrajo v tujini, jim priključiti nekaj mladih ter nekaj perspektivnih tujk. Ob ugodnem žrebu in z malo sreče bi se tako spet lahko izšlo.”
Je zanimanja za rokomet med mladimi dovolj? Imamo dovolj rokometnega podmladka?
“Zanimanja je veliko, kar nas veseli. So pa današnji klubi zelo agresivni. Otroke vabijo v svoje sredine že v vrtcih. Borba zanje je tako večja, še posebej za kakovosten in nadarjen kader, ki ga povsod primanjkuje.”
Kakšna je vaša prva asociacija ob omembi RK Krim Mercator?
“Krim je bil vselej sinonim za povezano ekipo, ki ji ni bilo tuje trdo delo. Bili smo kot eno, na čelu z današnjim županom Ljubljane, gospodom Zoranom Jankovićem. Oznaka #KrimovaDruzina kar dobro opiše, kako naš klub deluje ter kakšne so njegove vrednote.”
Vir: RK Krim Mercator