Koordinacija ali usklajenost gibanja predstavlja sposobnost izvajanja sestavljenih gibalnih nalog. Sposobnost, ki jo lahko krepimo z različnimi koordinacijskimi vajami, v mladosti pripomore k večji – še posebej športni – uspešnosti, v starosti pa omogoča varnejše gibanje.
Pri katerikoli dobro usklajeni telesni dejavnosti se gibanje izvaja sproščeno, lahkotno ter predvsem z najmanjšo možno porabo energije. Kadar pri določeni aktivnosti koordinacija ni povsem razvita, npr., ko opravljamo vozniški izpit, ko se učimo jesti s kitajskimi palčkami ali ko spoznavamo nov šport, pa so takšna opravila zaradi nepoznavanja gibalnih struktur veliko bolj naporna. Zaradi učenja novih gibanj se v dejavnost vključuje več mišic, kot bi bilo za optimalno izvedbo potrebnih, z večjo mišično napetostjo pa se porablja veliko več nepotrebne energije (učenje novih aktivnosti je velikokrat precej utrujajoče), gibanje pa predvsem na začetku izgleda zelo okorno in nepovezano. Koordinacijo lahko razvijamo s spoznavanjem novih gibanj (npr. učenje plesnih korakov, učenje plavalnih tehnik, izogibanjem različnim oviram na sprehodu po gozdu ali drugim razgibanim terenom) ali oteževanjem že naučenih gibanj (s povečevanjem hitrosti izvedbe gibanja ali z opravljanjem dejavnosti z nedominantnimi okončinami). Zaradi zmanjševanja upada koordinacijske sposobnosti skozi leta je priporočljivo, da se naštete ali podobne aktivnosti izvajajo celo življenje.
Za lažje soočanje z novimi gibalnimi informacijami je dobro, da posameznik skozi telesno rast razvije čim več živčnih povezav. Zlato obdobje oziroma okno priložnosti za pridobivanje le-teh je v otroštvu do okoli 6. leta, nekoliko manj optimalna vendar še vedno zelo pomembna doba pa sledi do okoli 11. leta. Nasproti temu se poraja pregovor »zavijati otroke v vato«, ki ima mnogokrat, malodane, dobeseden pomen in v veliki meri zavira koordinacijski razvoj otroka. Gibalne kompetentnosti in s tem dobre koordinacije se namreč lahko priučimo le z izkustvenim učenjem – v tem primeru z najrazličnejšimi gibalnimi vzorci.
Otroci morajo na svoji koži začutiti kakšen napor in kakšno taktiko je treba izbrati, da lahko premagajo določeno oviro. Pri plezanju na tobogan mora otrok sam spoznati, kako močno se mora oprijeti, ne da bi padel. Do takšnega spoznanja pa ne more priti, če ga starši neprestano držijo za roko in mu pomagajo pri vzpenjanju – otrok dobi občutek, da se lahko ves čas na nekoga zanaša, in ko te osebe ni v njegovi bližini, sam ne zmore narediti ničesar. Prav tako je za otroka škodljivo prepogosto opozarjanje v situacijah, ki za otroka niso ogrožajoče v smislu: »Pazi, padel boš!« ali pa »Ne hodi po koreninah, ker se boš spotaknil!«. Otroci morajo pasti, morajo strgati oblačila, morajo umazati čevlje in nenazadnje pridobiti kakšno buško ali odrgnino, saj bodo na ta način razvijali gibalne spretnosti, na drugi strani pa se učili skrbeti sami zase.
Kljub temu da je največje okno priložnosti pri otrocih, ki zaključujejo predšolsko obdobje oziroma se vključujejo v prvo triado osnovne šole, jih zaradi izobraževalnega sistema v Sloveniji še vedno ne poučuje strokovno najbolj usposobljen kader za razvoj gibalne dejavnosti – športni pedagogi. Slednji so se namreč skozi študij posebej, specifično specializirali za didaktično razvijanje gibalnih dejavnosti in imajo zato največ potrebnih znanj tudi na področju razvoja koordinacije. Otroci se s športnim pedagogom v telovadnici prvič srečajo šele proti koncu druge triade osnovnošolskega izobraževanja, pred tem pa so za pouk športa navadno zadolženi izključno razredni učitelji. Še vedno je sicer z dobrim programom mogoče otrokom tudi v kasnejših razredih priučiti določene gibalne kompetence, ki jih bodo lahko s pridom uporabljali skozi vse življenje, vendar pa bi s hitrejšim posredovanjem v ključnem obdobju lahko ustvarili še veliko boljše rezultate, ki bi se odražali tako na športnem in zdravstvenem kot na vseh drugih področjih življenja. Zdi se mi velika škoda, da se otroci s kadrom športnih pedagogov ne srečajo že v začetku izobraževanja, saj gotovo na ta način iz rok spuščamo priložnost za oblikovanje vsaj kakšnega izmed izjemno talentiranih bodočih slovenskih športnikov.
FOTO: Danilo Kesić/MRK Krka