Rokomet spada med bolj grobe moštvene športe predvsem zaradi velikega števila neposrednih kontaktov med nasprotnimi igralci ter številnih, bolj ali manj grobih prekrškov, ki predstavljajo velik del obrambne faze ter nasploh uspešnosti moštva, ki se brani. Poleg prekrškov, ki jih nad napadalci povzroča obrambna ekipa, prav tako poznamo prekrške, povzročene v napadu – toda ali je to sploh smiselno?
Prekršek v napadu se največkrat dosodi, kadar se napadalec proti golu giblje z ramenom naprej, medtem pa trči v obrambnega igralca, pri nepravilno postavljenih blokadah na šestmetrski črti ali pri oviranju nasprotnega branilca po oddani žogi. Ogromno število prekrškov v napadu pa sodniki dosodijo tudi po zaigranem padcu obrambnega igralca po minimalnem kontaktu z napadalcem.
Simuliranje prekrška v napadu s strani obrambnega igralca je prepovedano in se lahko kaznuje s progresivno kaznijo – z opominom ali celo z izključitvijo. Večkrat pozabljamo dejstvo, da so v sodobnem vrhunskem rokometu igralci navadno fizično dobro pripravljeni in zaradi svoje kariere ter igralnega mesta bolj ali manj odporni na telesni kontakt z nasprotnikom. Za sodniško dosoditev prekrška v napadu nasprotnega moštva se morajo igralci tako pretvarjati in odigrati nasprotnikovo superiornost v fizičnem smislu, kajti s pošteno, borbeno in korektno igro (brez različnih namernih ali nenamernih udarcev in spotikanj), obrambni igralci navadno ne »izgubljajo tal pod nogami«.
Vprašanje o korektnosti dosojanja prekrškov v napadu se poraja predvsem v naslednjih primerih, in sicer pri navzven fizično šibkejših napadalcih, ki zgolj s prerivanjem, vzdrževanjem blokade ali preigravanjem mimo (ne »v«) obrambnega igralca navadno ne morejo na hrbet položiti od sebe veliko večjih ali težjih rokometašev ter v nasprotnem primeru navidezno fizično šibkejšega obrambnega igralca, pri katerem je lahko odigran padec (beri prekršek v napadu) veliko bolj verjeten in tako lažje vplivajoč na sodniško odločitev.
Strinjam se, da prekrški v napadu predstavljajo pomemben del rokometnih pravil še posebej v situacijah, kjer napadalci s svojo igro namerno ali nenamerno ogrožajo varnost branilcev ter da se takšni prekrški ustrezno kaznujejo. Kljub temu, bi se moralo padce (v večini po lastni volji) obrambnih igralcev ostreje kaznovati in predvsem s sodniškega vidika ne nasedati na teatralne vložke ter tako morda vplivati na nadaljnji sodniški kriterij ali celo potek tekme. Zaradi boljšega pregleda ter objektivnejšega odločanja bi na tem mestu ponovno veljal razmislek o sodniškem napredku, pisanem v eni izmed prejšnjih kolumn. V prvi vrsti pa bi se v splošen izogib omenjenim situacijam mlade igralce moralo vzgajati v duhu fairplaya ter zmagovalne mentalitete na pošten način. Morda so vsi akterji na rokometnem igrišču iz različnih vzrokov sprejeli simuliranje in dosojene prekrške v napadu kot del taktičnih odločitev, s katerimi, namesto kazni, večkrat pridobijo nepošteno prednost, kar nedvomno meče slabo luč na celotno športno panogo.