Pred dvema sezonama je igral v 1. B DRL pri ljubljanski Krim-Olimpiji (MRK Ljubljana), od koder se je za eno sezono preselil v avstrijski Celovec, kjer je igral 2. avstrijsko ligo, naslednjo sezono pa bomo ga spet lahko videli na slovenskih igriščih, saj je podpisal za RD Riko Ribnica. Z RK SVIŠ Ivančna Gorica je osvojil tudi drugo mesto v Pokalu Slovenije. Miha Tomšič, ki poleg rokometnega udejstvovanja zelo dobro vodi tudi svoje podjetje, pravi, da je usklajevanje teh dveh področij težko, a mu pri tem pomagajo njegovi sodelavci, ki jim ob svoji odsotnosti zaradi rokometnih izzivov zaupa svoje podjetje.
Greva najprej časovno malo nazaj. Kako je bilo igrati v Avstriji v Celovcu?
V Avstriji mi je bilo zelo všeč. Največja razlika med igranjem v Sloveniji in Avstriji je, da je tam veliko bolj sproščeno. Ni tistega pritiska, če izgubiš, če zmagaš, ni ravno pomembno. Zdi se mi, da tudi ta sproščenost vpliva na samo igro, saj tako igralec ne čuti nikakršnega pritiska in bolje igra. Tudi veliko več ljudi pride na tekmo kot v Sloveniji, saj tam iz tekme naredijo dogodek. Med tekmo gledalci pijejo pivo, pojejo hrenovko … Dejansko pridejo na druženje. V Sloveniji pa smo žal imeli še nekaj časa nazaj prepoved točenja alkoholnih pijač na športnih dogodkih.
V Avstriji ste igrali v 2. ligi. Kakšna je primerljivost kvalitete med avstrijskimi in slovenskimi ligami?
V avstrijski drugi ligi so vedno približno trije klubi, ki si želijo v prvo ligo in si zato naredijo tudi zelo dobro ekipo že na začetku sezone. Ti klubi bi lahko brez problema igrali slovensko prvo ligo, ostali pa so primerljivi s klubi iz naše 1. B lige, mogoče za odtenek slabši.
Kakšni so tam pogoji za treninge?
Načeloma je isto, edina razlika je, da je količina treningov manjša. Redki igralci, ki niso profesionalci, trenirajo vsak dan. Pri nas pa tudi na primer v 1. B ligi, če nisi plačan, treniraš 5-krat na teden in odigraš tekmo med vikendom.
Pa greva na aktualne stvari. Zakaj ste se odločili za Ribnico?
V prvi vrsti zaradi tega, ker bomo igrali v evropskih tekmovanjih, saj si res želim igrati na mednarodnem prizorišču. Druga stvar, zaradi katere sem se odločil za Ribnico, je, da je v zadnjem času njihov klub res postal klub na nivoju. Zavarovan si, kader ekipe je dober, strokovno vodstvo je dobro, postavili so si visok cilj, kar mi je zelo všeč. Preplet vseh teh faktorjev je odločil, da sem podpisal 2-letno pogodbo z njimi.
Če narediva presek zadnjih 3 sezon vaše rokometne kariere, ste pred dvema sezonama igrali pri ljubljanski Krim-Olimpiji, potem ste se preselili v Celovec, sedaj pa v slovensko 1. NLB ligo. Vaša rokometna kariera gre še kar navzgor, kljub vašim letom. Kakšni so cilji?
Poleg igranja v evropskih tekmovanjih je moj cilj narediti z Ribnico čim boljši rezultat v vseh tekmovanjih. Nekako moj končni cilj v karieri je, da bi konstantno igral evropska tekmovanja, mogoče celo Ligo prvakov. Poleg tega pa bi se rad čez nekaj let tudi preizkusil v kakšnem večjem tujem klubu, če bo seveda prišla ta možnost.
Veliko omenjate igranje na evropskih klubskih igriščih. Kaj pa slovenska reprezentanca?
Reprezentanca pride kot posledica dobrega igranja. Če pridem na tak nivo, bom vsekakor vesel vpoklica. Sicer moja starost ne govori ravno meni v prid, saj se zavedam, da v reprezentanci velikokrat gledajo bolj dolgoročno in rajši priključijo mlade rokometaše, ki obetajo, a vseeno se bom trudil vedno prikazati najboljše, kar se da, tako na slovenski kot na evropski ravni in potem bom videl, kam me to pripelje. Vsekakor pa je igranje za slovensko reprezentanco velika čast.
Poleg igranja rokometa na kar visoki ravni vodite tudi svoje podjetje Rabim, kateremu gre zaenkrat tudi zelo dobro. Kako usklajujete rokomet s poslovnim življenjem?
Zelo težko. Časovno je zelo velik napor, saj se delo dostikrat prekriva s treningi ali tekmami. Na tem mestu moram res pohvaliti ves kader v podjetju, saj so vsi zelo sposobni in delovni, tako da kljub mojim odsotnostim zaradi rokometnih obveznosti podjetje posluje dobro. Zelo zaupam svojim zaposlenim in sodelavcem, tako da jim lahko prepustim tudi kakšno bolj odgovorno delo v podjetju, ko mene ni.
Kateri je vaš najljubši šport poleg rokometa?
Definitivno poleg rokometa najraje igram in gledam nogomet…
Barca ali Real?
(smeh) Ojoj… Olimpija!
Celje ali Velenje? V rokometu seveda …
Uf, težka odločitev. Recimo da Celje, ker se mi zdi, da vseeno bolj sistematično delajo na vseh področjih, poleg tega pa že kar nekaj let držijo to konstanto tako v Sloveniji kot v tujini.
Z rokometom se ukvarjate že več kot 15 let. Kateri dogodek, ki se ga boste spominjali do konca življenja, bi izpostavili?
Kot eden izmed največjih uspehov v karieri mi je najbolj pri srcu osvojitev drugega mesta na pokalnem tekmovanju s SVIŠ-em. Če pa se obrneva na smešno plat in na dogodke, na katere se bom vedno spominjal z velikim smehom, pa bi izpostavil tega, ko je eden izmed bivših soigralcev med ogrevanjem prdnil in si slekel hlače pred že kar lepo polnimi tribunami. Trener ga je vprašal, kaj dela, on mu je pa rekel, da ne ve, ali mu je kaj ušlo ali ne in je zato pogledal.
Pripravil: Primož Petrovič Vernikov