Epilog po SP 25 v treh državah Danski, Hrvaški in Norveški

Kako premagati Dance, bi dejal žal že pokojni legendarni trener iz Bosne, ki je deloval tudi pri nas v Škofji Loki. Pri tem vprašanju bi morala stakniti glave tudi naša stroka in dognati, v čem so pa res toliko boljši od ostalih in v čem smo pa mi zaostali, da bi se jim zoperstavili.


Vsebino zagotavlja:

Pri tem pa bi še en njegov razmislek bil še kako dobrodošel in sicer, da je pomembna prognoza v selekciji oz. prepoznati prave ljudi za prave stvari v danem trenutku in seveda v prihodnosti. Govora je o Srdjanu Praljaku Šjoru, ki nikoli ni razmišljal v ustaljenih okvirih, temveč je vedno iskal v rokometu nekaj več ali nekaj novega. Najprej pa je potrebno imeti vizijo, kako in na kakšen način do cilja. Ob tem pa seveda tudi podporo sistema v tem primeru krovne organizacije ali morda celo države. Nisem pristaš kopiranja sploh pa ne nečesa, kar je nekdo že skopiral od nas. Pred dvajsetimi leti je v Skandinaviji naš Tone Tiselj navdušil prisotne s kaseto posneto v sodelovanju s prof. Tonetom Goršičem  in  predavanjem, ki je v bistvu podal njegovo teorijo in metodiko treniranja rokometne igre. Potrebno je poudariti, da je on  njegov najuspešnejši učenec, čeprav se nas je od njega naučilo največ o rokometu cela plejada uspešnih trenerjev. V zadnjega pol leta smo poleg švedske reprezentance edina resna reprezentanca, ki je z njimi izgubila samo za gol razlike, z Danci namreč. Morda bi bilo preveč samozavestno dejati, da smo mi preko tega usmerili njihov rokomet v pravo smer a nedvomno drži, da je njihov rokomet vrhunski približek tega kar prof. Goršič ves čas zagovarja. To pa je uigrana obramba s hitrim prehodom v protinapad ali podaljšan protinapad in v primeru , ko to ni uspelo prav tako hiter aktiven napad v katerem so sicer s svojimi specifikami igralci na meji tehnične popolnosti in bodisi vsak posameznik hitro pride do neoviranega meta ali pa po par podajah ustvari za to priložnost soigralcu. V primeru neuspešnega napada kar je sila redko pa se prav tako aktivno in organizirano vračajo v obrambo in že pri tem uspešno preprečujejo nasprotniku uspešen protinapad. Dejstvo pa je, da smo poleg Švedov tudi mi imeli še ne dolgo nazaj neko kakovost, ki se je lahko zoperstavila temu rokometnemu stroju, ki ruši vse pred seboj. Od tega je slabega pol  leta in samo po sebi se postavlja vprašanje kje je vzrok za to? Od takratnega moštva sta se poslovila samo dva igralca za katera je po raznoraznih forumih krožilo kako bi se morala posloviti že pred tem. S tem bi se kar strinjal, čeprav mi marsikdo pri tem oponira in tudi selektor se je ob poškodbi Cehteta takoj oprl ne enega izmed njiju kar se mi je v danem trenutku zdela velika napaka. Se pravi večina moštva je že dalj časa skupaj kar še posebej velja za po moje udarno  šesterico v obrambi iz katere bi lahko razvijali tudi učinkovite protinapade. Se pravi, da ne uigranost ne bi smela biti izgovor. Me je pa že pred začetkom tekmovanja skrbelo kako smo izkoristili čas za pripravo na prvenstvo. V štirinajstih dneh, če odštejemo pripravljalne tekme so reprezentanti imeli vsaj dvajset skupnih treningov. V kolikor bi vsebinsko za vsako fazo igre porabili pet treningov, ki se pa itak na treningu prepletajo, bi lahko kar do dobra dorekli vse kar zadeva sistem igre in kdo kam in zakaj v določenem delu igre. Skozi takšno obliko treninga se vzpostavljajo komunikacijski kanali med igralci in dobiva tudi medsebojno zaupanje ter posledično gotovost v izvedbo TA-TE aktivnosti.  S tem se tudi zmanjšuje možnost napak v igri. V kolikor pa smo pol treningov porabili za kot temu pravim nategovanje oz. raztegovanje gumic in prenašanje ali premetavanje uteži pa seveda za to zmanjkuje časa. Zato smo se morali posledično uigravati skozi turnir, ki nam je po žrebu in razporedu šel na roke po stopnjevanju kakovosti nasprotnikov. A kot vse kaže smo pravo samozavest in uigranost našli šele proti Hrvatom prvi polčas in pred tem kar dobršen del tekme z Egiptom. Selektor je ves turnir kazal silno negotovost in vero v svoje moštvo kar se je najbolj kazalo po njegovih burnih reakcijah na klopi oz. ob igrišču. Je pa tu lahko v zagovor igralcem in selektorju za vse to še en drug vzrok. To pa je urejenost in delovanje krovne organizacije, ki po mojih informacijah deluje po načelu saj bo, bo, bo vi samo trenirajte in igrajte. Ni pa nič od tega kar imajo urejene reprezentance iz vrha svetovnega rokometa kjer si želimo biti tudi mi. A želja in volja je premalo ali pa vsaj na to ne moreš poganjati kolesja v nedogled. Zato dragi rokometni delavci na vrhu piramide slovenskega rokometa najprej zavihajte rokave in ustvarite zdravo podlago za delo ne pa da s svojimi odločitvami ustvarjate luknjo v katero je padel naš rokomet in iz njega sploh ne vidite izhoda, čeprav se zopet sliši saj bo, bo, bo. Šele takrat, ko bodo te stvari urejene pa se bomo lahko začeli pogovarjati kdo, zakaj in kako lahko premaga na koncu pa morda tudi Dance. V kolikor bi gradili na osnovi gola razlike proti Dancem, na OI v Parizu na zdravih temeljih bi lahko že na minulem prvenstvu ustvarjali podlago za OI v Los Angelesu in bi morda bilo znova aktualno vprašanje, ki sem ga obelodanil v eni izmed kolumn pred Parizom pod naslovom »Ali lahko rokometna Slovenija sanja o zlatem odličju na OI ». Tako pa lahko glede na trenutne razmere samo sanjamo že o tem, da se bomo tja sploh uvrstili.

Piše: Aleš Praznik

Komentarji