Padel je zastor oz. ugasnili so reflektorji tekmovalne sezone 2024/25 v ligi prvakinj v kateri se je znova zaman trudilo moštvo naših prvakinj za uvrstitev tja kamor je obljubljal pred sezono veliki strateg, ki pa je tam bil, a žal samo na tribuni v vlogi gledalca. Imela pa je rokometna Slovenija svojega zastopnika v vlogi zelo aktivnega pomočnika končnih prvakinj iz Gyora. Uroš Bregar ne samo, da je pomočnik glavnega trenerja in nekdanjega selektorskega kolega nekoč na klopi nizozemske in črnogorske reprezentance Pera Johanssona iz švedske, temveč je enakovreden partner zadolžen za igro v napadu. Skandinavski pristop pri vodenju je precej drugačen kot smo ga vajeni pri nas in čeprav je Šved uradno glavni trener si z našim trenerjem enakovredno delita vlogi. Podoben primer je bil že viden pri vodenju švedske moške reprezentance na OI v Londonu kjer sta legendarna rokometaša Ola Lindgren in Staffan Olsson prav tako enakovredno pripeljala svojo reprezentanco do srebrnega odličja. Dvomim, da si naši rokometni velmožje predstavljajo kako težko se je izboriti za prostor na evropski rokometni sceni in kako velik uspeh ter priznanje je to za našo rokometno stroko. Uroš je poleg Toneta Tislja in Roberta Beguša edini slovenski trener z dvema evropskima klubskima titulama v najmočnejšem tekmovanju. Z veseljem in ponosom se pohvalim, da sta Robi in Uroš na nek način pri svojih začetkih tesno povezana z menoj v vlogi njunega mentorja in čutim njuno spoštovanje še dan danes. Vprašanje za milijon evrov je zakaj si takšni strokovnjaki pri nas ne zaslužijo podpore tako na strokovni kot na sistemsko-materialni bazi. Koliko pa to pomeni našim medijem -predvsem elektronskim- pa pove že to, da našega strokovnjaka nihče ne pokliče ob takšnem uspehu niti preko video povezave. Tako kot že večkrat v Kölnu na F4 lige prvakov sem tudi v Budimpešti bil edini zastopnik naših medijev -nasploh-, pa imamo pri moških vedno nekoga od naših igralcev na sceni v Kölnu. Ni pa denimo težava oditi preko Atlantika in poročati o NBA show programu.
VSEBINO OMOGOČATA:
Pa preidimo na najpomembnejše to je rokometna igra ženskih moštev. Za ta turnir lahko najprej rečem, da je to bil turnir slovesov igralskih veličin. Po tej sezoni se poslavljajo Katrine Lunde norveška vratarska legenda še za časa aktivne kariere, ki ji je pri 45 letih prav malo zmanjkalo, da bi se za slovo okronala še z naslovom v ligi prvakinj, naslednja je prav tako vratarska legenda Francozinja Cleopatre Darleux olimpijska prvakinja iz Tokia 2020, zadnja pa je prav tako legendarna -nekoč najboljša kot igralka leta po izboru IHF- Allison Pineau, še nedolgo nazaj igralka RK Krim Mercator.
Kar zadeva pa samo igro je za moj okus navdušujoča in mi je trenutno bolj všečna in gledljiva kot moški rokomet. Obrambe so gibljive in mehko agresivne brez nevarnih in tako kot včasih pri ženskah nekontroliranih prekrškov. Igra je polna dinamike v vseh štirih fazah in pod fazah igre. Mene je recimo navdušilo aktivno vračanje po izgubljenem napadu ali tehnični napaki. Dosti manj je v napadu ali skoraj nič na postavljeno obrambo nepotrebnih dolgočasnih gibanj brez vsakega efekta. Ves čas se je večinoma napadalo aktivno in res nevarno za nasprotnikov gol. Igra je mnogo bolj raznolika in kreativna kot je trenutno pri moških. Veliko je v igri emocij a dosti manj izrazito v smislu neverbalne komunikacije, kot pri moških, je pa veliko igralne strasti in pristnega veselja. Potrebno je izpostaviti tudi gosposko vodenje trenerjev in tudi gentlemanski odnos do nasprotnika tako med igro kot po tekmi ali na tiskovni konferenci.
Mnogo tega se boste lahko prepričali iz razgovora z našim trenerjem Urošem Bregarjem, ki bo objavljen v kratkem na našem portalu.
Piše: Aleš Praznik