Za doseganje dobrih športnih rezultatov na vrhunskem nivoju je navadno – poleg kakovostih treningov – pomembno tudi njihovo število. Več kvalitetnih treningov namreč lahko predstavlja jeziček na tehtnici, ki loči zmagovalce od poražencev – ni pa vedno nujno!
Veliko količino dobrih treningov je mogoče, v teoretično optimalnem obdobju športnikove kariere, doseči zgolj z zgodnjo specializacijo mladostnika ali otroka v posamezen šport. Pa vendar po drugi strani omenjena strategija ne prinaša nikakršnega zagotovila za bodočo participacijo mladega športnika na vrhunski ravni, niti za različne uspehe v članski kategoriji. Še več, športniku lahko prezgodnja specializacija v posamezen šport celo škodi in zaradi pretreniranosti, poškodbe ali naveličanosti, prezgodaj konča športno pot.
O podobni sliki lahko govorimo tudi znotraj posamičnega športa. V rokometu se tako z zgodnjo specializacijo srečujejo igralci, katerih trenerji jim, na podlagi trenutnih gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti, že v zgodnjih selekcijah določijo specifično igralno mesto. Težava nastane, kadar mladi športniki trenirajo zgolj na dotičnem igralnem mestu, po telesnem in motoričnem razvoju pa morda za to mesto niso več najprimernejši. Kljub temu da za igranje na katerem drugem igralnem položaju izpolnjujejo vse “kriterije” telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti, jim zaradi pomanjkanja tehničnega in taktičnega znanja na za igralca novem igralnem mestu, navadno zmanjka izkušenj za udejstvovanje na najvišjem rangu v športu.
Omeniti velja tudi, da sodobni model rokometne igre vključuje vedno več križanj in menjavanj mest ter tako od igralcev zahteva optimalno reševanje igralnih situacij v smislu podaje, prodora ali strela na gol na različnih igralnih mestih. V kolikor igralci skozi kariero niso pridobili znanja in izkušenj z igro na različnih položajih, se v opisanih trenutkih na tekmah morda ne bodo znašli tako dobro, kot bi se lahko, ampak bodo ekipi v napadu prej kot dodano vrednost predstavljali breme.
Eden izmed pomembnejših igralnih mest v strukturi rokometnega napada je tudi položaj krožnega napadalca. V modernem rokometu se s prehodom katerega od krilnih ali zunanjih igralcev na drugega ali celo tretjega krožnega napadalca želi vplivati na dinamiko obrambne linije ter si pridobiti prednost za prodor ali strel proti golu.
Na mestu krožnega napadalca se tako ob različnih taktičnih postavitvah tu in tam znajdejo skoraj vsi zunanji in krilni igralci, zato je za optimalno izkoriščanje dodatnega krožnega napadalca, njegove blokade ali strela na gol, še posebej pomembno, da pri učenju tehničnih in taktičnih prvin zunanjih in krilnih igralcev omilimo zgodnjo specializacijo igralnih mest ter jih podrobneje seznanimo tudi z delovanjem na šestmetrski črti, na kateri se bodo v nadaljnji karieri še nedvomno velikokrat znašli. Igralci bodo s tem pridobili dodatna znanja in izkušnje, hkrati pa se bo dvignila kakovost v napadu celotnega moštva.