V letu, ko je RD Slovan praznoval petdeset let od zgodovinske prve uvrstitve v takratno najmočnejšo rokometno ligo na svetu in se je ta generacija igralcev ob tej priložnosti sestala na Kodeljevem v okviru tekme RD LL Grosist Slovan:MRK Ljubljana ter prejela plakete kluba za njihov delež pri postavljanju tega rokometnega centra iz prestolnice na rokometni zemljevid vrhunskega rokometa, bi moral biti prisoten tudi Rajko. Žal ga zaradi bolezni ni bilo, čeprav smo se vsi prisotni veselili snidenja z njim.
Tako kot vsi ostali si Rajko nedvomno zasluži status rokometne legende Slovana. Skupaj z Vjekoslavom Mitrovičem sta tvorila dalmatinski dvojec, ki je dodal moštvu konkurenčnost in pokazal, da sodi v vrh jugoslovanskega rokometnega prostora. Pred tem igralec Zagreba ,kot študent gradbeništva, ki je študij uspešno dokončal in bil inženir je prišel s svojo soprogo Violeto v Ljubljano, kjer je na začetku bival v »rokometni koloniji« v samskem domu pod okriljem BTC kjer je bil direktor legendarni predsednik RD Slovan Jože Borštnar-Lula. Tu se jima je tudi rodil njun sin Vedran nekaj časa prav tako rokometaš, ki pa ni vztrajal tako dolgo kot oče. Ravno sin in vse ostalo povezano s Slovanom ga je povezovalo z Ljubljano ves čas in zato se je vedno rad vračal. Pot ga je namreč po Ljubljani vodila v Nemčijo, kjer še ni bilo profesionalizma v pravem pomenu in je kot zanimivost delal v podjetju sina puščavskega lisjaka med II. svetovno vojno generala feldmaršala Rommela. Zaradi tega je bil pogosto tarča zbadljivk rokometašev, češ kako je lahko služil okupatorju a on se je na to samo dobrohotno smejal izza svojih legendarnih brkov. Po Nemčiji je svojo kariero nadaljeval v Italiji, kjer je spletel prav tako številna prijateljstva. V obdobju trenerskega dela v Aversu blizu Neaplja je bil opora prav tako rokometašu dr. Brunu Dujiču, ki je tam opravljal specializacijo iz doktorata gradbeništva. Koncem osemdesetih in v devetdesetih pa je bil najprej pomočnik trenerja pri Slovanu prav tako legendarnemu trenerju Ivu Munitiću in samostojni trener v Škofji Loki ter Novi Gorici. Igralci Loke so bili tudi po njegovem odhodu redni obiskovalci njegovega čudovitega objekta na Pašmanu z zasebno plažo, ki je bila v določenem delu njegov rokometni muzej. Seveda so poletja z njim preživljali tudi njegovi ostali rokometni sodobniki kot npr. njegov dober prijatelj Mirko Mejavšek-Sine, ki so z njim križarili na čudovitem Jadranu z barko v njegovi lasti.
Kot sin učiteljice iz Kaštela je imel močan pedagoški čut in prirojeno empatijo do mladih ljudi oz. rokometašev. Krasila ga je tudi neverjetna ambicioznost, ki jo je udejanjil kot igralec za B reprezentanco Jugoslavije bil pa je tudi kandidat za A reprezentanco, a mu je v določenem obdobju bolezen preprečila, da se izkaže tudi v njej. Krasila ga je tudi neverjetna delavnost in predanost rokometnemu treningu brez katerega ni vrhunskosti kot je rad vedno znova poudarjal, ko nas je rokometaše kjerkoli je deloval vzpodbujal na treningih. Imel pa je še eno oz. več lepih lastnosti, da je bil družaben in po duhu kozmopolit zato je imel široko razvejano socialno mrežo. V kolikor nas ne bi vseh presenetila vest o njegovem odhodu bi zagotovo na slovesu od njega v Zadru bila silna množica iz vseh rokometnih vetrov in logov. So pa njegovi italijanski prijatelji ob vesti, da se je poslovil naročili mašo za njegovo dušo. Bojan Fister, Borut Penko s katerima si tudi prijateljeval še po časih pri Slovanu Te bosta zagotovo z veseljem sprejela tam zgoraj v rokometni krog in boste skupaj snovali nove športne podvige. Zato ne boš deležen besed v slogu naj počiva …temveč naj naprej udejanja svoje rokometne sanje, naš trener in prijatelj za vedno, dragi Rajko.
V imenu rokometnih prijateljev zapisal Aleš Praznik