RD Butan Izola je na svojem Facebook profilu objavilo novico o prekinitvi sodelovanja s pomočnikom glavnega trenerja. Po dobrih dveh sezonah se od te funkcije poslavlja Nikola Kojić. V primorskem klubu so opravili intervju z zdaj že bivšim pomočnikom Izole.
Nikola, vaše zgodbe delovanja v Rokometnem društvu Izola je po dobrih 2 sezonah konec.
“V Izolo sem se v sezoni 2018/19 vrnil, toda v drugačni funkciji, saj sem, ne prav dolgo pred tem zaključil svojo bogato rokometno kariero v modrem dresu prav na parketu te vroče dvorane na Kraški. S prihodom Fredija (Radojkoviča, op.a.) sem se v klubskih prostorih po pogovorih z vodstvom kluba in aktualnim strokovnjakom znašel tudi sam. Vemo, da je Fredi Radojkovič slovenskemu rokometnemu zemljevidu in moji karieri pustil neizbrisan pečat, kar je tudi vplivalo na takojšnjo odločitev o tem, da bom v Izoli krojil mesto pomočnika, nekakšnega svetovalca. Trenerski poklic me ni zanimal, smo pa želeli razviti in ustvariti, če že ne evropski klub, stabilno prvoligaško rokometno sredino, ki bi v bodoče znala presenetiti tudi slovenske rokometne velikane.”
Kot sva že povedala, je Fredi Radojkovič prevzel ekipo, ki je v sezoni 2018/19 nastopala v 1. B rokometni ligi. Istočasno ste svoj del funkcije prevzeli še vi in v medijih je takoj zadišalo po prvi ligi.
“Miselnost, delo in cilji Fredija vselej kotirajo na sam vrh zastavljenih ciljev. Zelo pomemben vložek so tu odigrale izjemne izkušnje in rokometno znanje Matjaža Brumna, verjamem, da tudi moj prispevek ni bil zanemarljiv in še v isti sezoni nam je uspelo prestopiti prag rokometne elite – uvrstitev v Ligo NLB. A kmalu se je izkazalo, da smo se v druščino najboljših rokometnih ekip uvrstili prehitro; prevelik preskok in neka tranzicija na vseh ravneh – v svetu športa zelo pogosto pomenita hitri odstrel nazaj že v naslednji sezoni. V športu je pač potrebno precej več časa, da bi nekaj ustvarjenega lahko obdržali na optimalni ravni in z leti postopoma še krepili člansko ekipo in strategijo, toda ne brez mladinskega pogona.
Žal tudi javnost se ne zaveda najbolj, da je potreben čas. Torej, “olimpijski ciklus” (obdobje 4 ali celo 8 let) je potreben za to, da se športnemu kolektivu v vzhajanju lahko zgodi neko zrelo jedro s stabilnostjo v igri in kvaliteti in postopoma tudi na vsej hierarhiji kluba. Vsi si želimo takojšnjih uspehov, a na ta račun naredimo korak ali dva nazaj. Preprosto povedano, nimamo še izgrajenega modela razmišljanja zahodnega in skandinavskega sveta.”
Na katerih področjih ste prepoznali preskok v Izoli ob tvojem in Fredijevem prihodu?
“Moje osebno mnenje je, da je Fredi Radojkovič ekipo že v istem letu seznanil z neko profesionalno miselnostjo, z delovnostjo in strmenjem preseganja mej zmogljivosti. Čeprav je pretekla sezona ob številnih porazih bila slaba, smo vseeno opazili napredek igralcev in zgodila se je tudi ta senzacija, ki je pomenila zgodovinski dosežek kluba, ko smo v Velenju ugnali slovenskega rokometnega velikana Gorenje. To je nekaj pomenilo.
Po vstopu svetovne pandemije je prvenstvo bilo predčasno zaključeno, ampak moje mnenje je, da bi trend dobrih tekem v zadnjih krogih nadaljevali, sicer ne znam oceniti, koliko točk bi pridobili.
V manjših sredinah, kot je Izola, so vsa nihanja v igri, ki so se nam redno dogajala, povsem normalen pojav. Ko se sestavi nova ekipa, mora dlje časa preteči (govorimo v letih), da se ustvari stabilnost v ekipi in vsemu, kar sledi.”
Imate zelo bogate rokometne izkušnje. Kaj je po vašem mnenju glavna pomanjkljivost v Izoli?
“V športu je ogromno dejavnikov, ki vplivajo na strukturno dinamiko športnega kolektiva ali sistema. Vse kocke se morajo poklopiti, da lahko računamo na nekaj resnega.
Dolgoročna strategija – ali si želimo ekipo graditi z domačim kadrom ali kupovati izven našega kraja oz. v drugih državah? To drugo menim, da zaradi finančnih omejitev ni realen scenarij za Izolo. Če si želiš kvalitetne članske ekipe, potem moraš predvsem graditi na domačih (mladih) igralcih, kar pa terja lahko tudi dva olimpijska ciklusa. S prihodom Vilija Bana smo naredili velik napredek v tej miselnosti, za kar sem osebno zelo vesel, saj je to v klubu lahko samo velik plus.
Finančna stabilnost kluba, delo in veliko pozornosti na mlajših selekcijah ter strokovni kader so trije elementi, za moje pojme nujni, ki lahko zagotovijo nek uspeh. Seveda, v daljšem časovnem obdobju. Osebno menim, da je to pravi in trenutno edini realni recept za Izolo.”
Pred kratkim ste postali bivši član Rokometnega društva Izola. Kaj se je zgodilo?
“Situacija s koronavirusom je prizadela večino klubov in podjetij po državi. S pogovorom s predsednikom sva sklenila, da me klub ne more več plačevati, zato sem si priznal, da je napočil moj trenutek. Osebno bi bil zadovoljen, da moj umik pomeni večja finančna razbremenitev za katerega izmed igralcev in upam, da sem s tem klubu lahko tudi pomagal. Če temu ni tako, seveda, prav v vsakem primeru spoštujem odločitev g. Madžarevića.
Izolo bom seveda spremljal, prihajal na tekme in tudi več časa posvetil družini, ki mi je stala ob strani v vsem času, ko sem bil odsoten zaradi rokometnih obveznosti. Zagotovo pa bom podpiral te fante in bom z vsem veseljem “prvi navijač” Izole. (smeh)
Vaši občutki po odhodu iz Izole?
“Žal mi je Izole, ker se je končalo tako, kot se je. Imel sem svojo strategijo, cilje povezane s klubom, a svojega poslanstva nisem uspel v celoti realizirati, zato grenak priokus ostaja in bo ostal.
Dejstvo, da so vsi igralci, ki so zapustili Izolo v letošnjem letu, že našli nove rokometne sredine, priča o tem, da smo v klubu delali dobro in se neglede na slabe rezultate uspeli nekje predstaviti v dobri luči. Vesel sem, ker so vsi ti fantje, ki so se prodali naprej, tu imeli dobro, zadovoljni so bili z delom in kvaliteto dela. Iz tega stališča je to neko zadovoljenje.
V sebi pa imam čisto vest, saj sem vlagal svoj trud maksimalno in Izoli pomagal po najboljših močeh. Če je bilo potrebno, se nisem skrival in v obraz povedal to, kar mislim, da je prav. Zato imam, kot rečeno, čisto vest.”
Majhno mesto, toda izjemni navijači.
“Kar se tiče Izole, te publike in Ribarov, potem samo kapa dol. Bili so del moje zgodbe v Izoli. Veste, ko greste na drugoligaško tekmo v Ljubljano in gre tja 500 izolskih gledalcev in navijačev. S takšno publiko sredi Ljubljane ni bilo možno izgubiti, tudi če bi igrali še tako slabo.
To so občutki, zaradi katerih živiš. To moraš doživeti, zato sem zelo ponosen nanje.”
“Pogrešam pa eno stvar, ki se ne tiče navijačev, ampak nekega rivalstva in konkurence; med Izolo in Koprom nismo uspeli doseči, obojestransko gledano, pretirano kvalitetnega sodelovanja. Seveda, na tekmi je rivalstvo skoraj nujno zlo, ampak ko prevlada zdrav razum, moramo gledati zgolj in le v dobro obeh klubov. Tu ni prostora za navijače, tu ni prostora za rivalstvo, ampak za splošno korist obeh prvoligaških sredin. Prihajam iz velikega mesta (Beograd, op.a.), igral sem v mnogo večjih mestnih klubih, tudi tistih, kjer vlada že pravo malo vojno stanje na terenu, ko govorimo lokalnih derbijih, a vselej sta oba športna kolektiva kljub temu skoraj morala medsebojno sodelovati in sprejemati poslovne in druge odločitve.”
Nikola, zadnje besede – kaj sporočate navijačem in ljubiteljem rokometa?
“Upam, da bo sezona izpeljana tako, kot mora in, da ne bo spet korona virus posegel vmes, saj to škodi igralcem, vodstvu, klubom, športu.
Strokovnemu vodstvu, s Fredijem, Martinom Gregoričem in Božičem želim vse samo najboljše in navijal bom za Izolo.
Rokometno društvo se lahko pohvali s tvojo angažiranostjo (Martin Franetič, od 14. septembra 2020 ni več aktiven v RD Izola, op.a.), saj mislim, da smo bili na samem vrhu slovenskega klubskega rokometa širše, kar zadeva ažurnosti objav, že skoraj marketinško rednih izpopolnjenih predstavitev vseh selekcij in njihovih dogajanj in ob tej priliki bi se rad tudi tebi zahvalil za vse, kar si storil doslej. Želim vso srečo tebi in vsem v klubu in forza Izola!”
Avtor prispevka:
Martin Franetič