Kadar je po rokometni tekmi v slovenskem prostoru govora o sodniškem sojenju, se slednje navadno omenja zaradi slabih ali nerazumnih odločitev, ki lahko velikokrat celo spremenijo tok igre. A vendar bi bilo krivično posploševati in delo vseh sodnikov označevati za slabo.
Slovenija na širokem športnem področju (vključujoč rokometno panogo) premore namreč ogromno kakovostnih sodnikov, ki so zaradi svojega dela cenjeni tudi v mednarodnih vodah. Tako kot na vrhunske športnike, moramo biti na takšne sodnike ponosni, predvsem pa se od njih marsičesa naučiti v dobrobit domačega sojenja ter posledično kakovosti posamezne domače športne panoge.
Med športnimi navdušenci je velikokrat opaziti rek, da so sodniki svoje delo opravili dobro, kadar na njih pozabimo, torej da med samo tekmo ne sprejemajo (veliko) napačnih odločitev, ki bi lahko vplivale na potek igre. Opraviti dobro delo pa ne pomeni nujno ne delati napak, saj so takšna pričakovanja preveč optimistična, temveč čimbolj zmanjšati njihovo število ter predvsem izničiti vpliv napak na nadaljnje sojenje. Mnogokrat se zgodi, da sodniki po storjeni napaki (ali še huje, po pravilni odločitvi) v škodo ene ekipe, v naslednjih situacijah odločajo v prid prej oškodovani ekipi oziroma v škodo nasprotne ekipe. Sodniki na omenjen način kompenzirajo storjeno napako in tehtnico sojenja iz smeri proti dotični ekipi želijo poravnati na nevtralen položaj. Velikokrat se zgodi da se tehtnica in sodniške odločitve začnejo prevračati izmenično v prid ene in druge ekipe, s tem se poruši nivo sojenja, tekma pa začne rezultirati na podlagi sodniškega mnenja. Vsaka sodniška odločitev bi morala biti izvedena izključno na podlagi posamezne situacije v igri in brez vpliva predhodnih odločitev ali pritiskov s strani igralcev, trenerjev ali celo navijačev.
V slovenskih rokometnih ligah je prav tako problematična komunikacija med sodniki in igralci ali trenerji. Nekateri sodniki igralce kaznujejo zaradi kakršnegakoli komentarja ali vprašanja, namenjenega sodnikom, spet drugi dovoljujejo nenehne pritiske brez izrečene kazni, mnogi pa celo na podlagi izkušenosti ali pomembnosti trenerja oziroma igralca kriterij o odločitvah med samo tekmo spreminjajo. V takšnih in drugačnih primerih bi bilo dobro, da bi pri nekaterih spornih odločitvah lahko sodeloval tudi delegat in objektiviziral posamezno situacijo ter preprečil morebitne nadaljnje konflikte (naloge delegata pa sicer opisujejo, da sodniške odločitve ne sme komentirati, kljub temu da v praksi velikokrat spozna očitno sodniško napako).
Tako kot želijo svoje napake v čim večji meri odpraviti igralci in trenerji, bi v tej smeri tudi v prihodnje morali razmišljati sodniške zveze. Za boljše opazovanje igre in razrešitve nekaterih spornih situacij se ne velikih tekmovanjih že uporablja možnost ogleda počasnega posnetka, ki lahko ključno vpliva na nadaljevanje tekme. Poleg omenjenih rešitev bi v rokometno igro v prihodnosti lahko vpeljali tretjega enakopravnega sodnika, s katerim bi (zlasti v tekmovanjih brez možnosti pregleda počasnega posnetka) omogočili boljši pregled nad vedno hitrejšo in vedno bolj dinamično igro, večjo osredotočenost na posamezen del igre – vsak sodnik bi se osredotočil na le en del igrišča ali način igre, na katerega bi lahko bil bolj pozoren ter nenazadnje na večjo objektivnost pri odločanju, saj bi o dvomljivih situacijah lahko odločali na podlagi večinskega strinjanja.
Sodniška trojica bi v rokometu omogočala bolj pošteno sojenje z manjšim številom konfliktov, na ta način pa posredno vplivala na napredek igralcev in trenerjev, ki bi se na (predvidevam pravilnejše) sodniške odločitve odzivali v manjši meri.
FOTO: Handballreferee.com