V želji po večji rokometni popularnosti in atraktivnejši igri je pred petimi leti na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru prišlo do sprememb nekaterih igralnih pravil, ki smo jim bili priča tudi na nedavno zaključenem svetovnem prvenstvu v Egiptu.
Med sprejetimi novostmi, kot so pravilo o poškodovanem igralcu, pravilo o pasivni igri, pravilo zadnjih 30 sekund in pravilo modrega kartona, se največ polemik (tudi po zadnjem slovenskem remiju proti domačinom na egiptovskem mundialu) vname zaradi pravila o sedmih igralcih v polju. Slednje je bilo vpeljano predvsem zaradi spodbujanja več taktičnih rešitev napadalne ekipe ter hitrejše in s tem atraktivnejše igre nasprotne ekipe po dobljeni žogi. Moštva se za uporabo omenjenega pravila odločajo zlasti v situacijah, ko zaradi 2-minutne kazni ostanejo brez enega igralca, ali pa z dodatnim igralcem želijo priti do lažje priložnosti za strel kljub popolni postavi v napadu – igra 7 : 6.
Uvedba pravila vratar kot igralec na prvi pogled prinaša veliko prednost v napadu ter s tem lažjo možnost zadetka, vendar po drugi strani obstaja z igralcem več, predvsem v igri sedmih igralcev proti šestim, kar nekaj negativnih učinkov oziroma tveganj, ki lahko menjavo vratarja z igralcem postavijo pod velik vprašaj.
Prednost napadanja s sedmimi igralci:
Ekipa si, ne glede na število igralcev, v napadu želi ustvariti številčno premoč (t. i. višek) ter s tem priti do boljše priložnosti za strel na gol. Pri optimalnem napadanju lahko napadalna ekipa, kljub dobremu posredovanju obrambnih igralcev, vedno ustvari višek ravno zaradi predhodne številčne premoči napadalcev. Kot najpogostejšo taktično postavitev s sedmimi igralci moštva izbirajo vključenost dodatnega krožnega napadalca. Zunanji igralci imajo tako možnost igre z obema krožnima napadalcema ali unovčenje njunih blokad za lažje ustvarjanje viška.
Tveganje napadanja s sedmimi igralci:
V napadu lahko zaradi večjega števila igralcev na igrišču pride do zmanjšanja prostora, zato morajo biti igralci dobro taktično podkovani, da si znajo prostor izboriti in ga tudi izkoristiti. Tako kot taktična je pomembna tudi tehnična priprava napadalcev, saj lahko že najmanjša napaka pri podaji, vodenju ali strelu na gol pomeni izgubljeno žogo ter s tem veliko priložnost nasprotne ekipe za izvedbo hitrega protinapada in dosego lahkega zadetka (po možnosti na prazna vrata). Prav tako pa pri branilcih večkrat prihaja do psihološke prednosti, saj zaradi manjšega števila igralcev igrajo pogumneje in lažje predvidevajo namere napadalcev, ki navadno v omenjenih primerih želijo priti do čiste priložnosti za strel. Napadalcem lahko takšna agresivnost obrambnih igralcev povzroča nevšečnosti, dodaten pritisk pa jim ustvarjajo prazna vrata, zlasti z vidika optimalne igre v napadu – brez tehničnih napak ter ne prehitre in ne prepočasne menjave enega izmed napadalcev z vratarjem.
Napadanje s sedmimi igralci tako v napadu ob dobri tehnični in taktični predstavi prinaša rezultatske ugodnosti, v primeru najmanjših napak pa lahko usodno vpliva na nadaljnji potek tekme.
Primer uspešnega napadanja brez vratarja:
Primer neuspešnega napadanja brez vratarja: