Odprem medijske vsebine vezane na rokomet in najprej zagledam fotografijo s predstavitve moštev, ki bodo v sezoni 24/25 nastopala v NLB moški rokometni ligi najvišjega ranga pri nas. In šok za oči rokometnega esteta ali esteta nasploh, ki spremlja naša rokometna dogajanja. Prvi vtis ob ogledu fotografije je milo rečeno groza. Človek se vpraša, ali je to tekmovanje v razkazovanju nog – pa saj se vendar rokomet igra z rokami – slabega okusa pri izbiri obuval – beri popularnih natikačev za na plažo – pa se opravičujem tistim na sliki, ki so bili vsaj približno primerno obuti ali se je zbrala skupina ljudi, ki se je ravno vrnila z dopusta na morju pa so se mimogrede malo oglasili še v bančnem muzeju.
Šport ima svoja pravila, čeprav v rokometu najmanj dorečena in zato povzroča pri marsikomu precej nelagodja ob spremljanju posameznih tekem in tekmovanj. Prav tako tudi v družbi in življenju nasploh obstajajo neka pravila, ki se jih kulturni ljudje vsaj približno držimo. Tako npr. za ogled kulturne prireditve, poslovnega srečanja, določenih delovnih mest veljajo določena pravila oblačenja. Res je, da se v zadnjem času dogaja vse več kršitev teh pisanih ali nepisanih pravil in si celo kulturniki na podelitvah najvišjih kulturnih priznanj dovolijo sprejemati priznanja v športnih oblačilih z rokami v žepu a športniki smo vedno veljali za kulturne ljudi pa čeprav so nam vzeli iz našega izrazoslovja besedi telesna kultura in govorimo ter pišemo samo še o športu, čeprav je tudi ta del neke kulture. Sicer ob izpadih navijaških huliganov ali staršev ne tekmah izpade to sila daleč od kulturnega vedenja prejkone je to vandalizem in parada primitivizma. Sam šport še vedno dojemam kot del kulture neke družbe in če hočete naroda. Športniki in delujoči v športu smo javne osebe, ki imamo tako ali drugače vpliv na družbo, če ne drugače mladina v športnikih in trenerjih vidi nek vzgled ali svoje idole. Zato je še toliko pomembneje na kakšen način se predstavljamo v javnosti. Mene je denimo zmotilo, da so se naši športniki v prostorih predsedniške palače pojavili v športnih oblačilih, ki sodijo samo na tekmovališča. Vsaka resna športna delegacija ima tudi tako imenovana paradna oblačila. In za tak slavnostni sprejem bi se morala uporabiti vsaj ta ne pa trenirke, ki so dan danes žel ponekod tudi paradne. Zanimivo bi bilo vedeti kaj na to poreče nekdanja šefinja protokola Ksenija Benedetti.
No in če se vrnem na konkretno prireditev in fotografijo z nje jo ocenjujem za popolni kiks in brco v lastno koleno- kot športna panoga- po tistem kar je videti na fotografiji. Takšen dogodek sodi v kategorijo dogodkov tipa banket, poroka, slavnostno kosilo in ne nazadnje tudi maša. Zame je denimo moja vera rokomet in tekma ali dogodek povezan z njo svoje vrsta rituala ali rokometna maša. Tudi neverniki pa dobro vedo kako se spodobi iti opravljen na obisk maše ali kakšnega drugega slavnostnega dogodka. Predstavitev naših elitnih moštev pred začetkom tekmovalne sezone je slavnostni dogodek na katerem se morajo predstaviti vsi glavni trenerji in ne kot nadomestek pomočnik ali igralec ter biti primerno ugledu ter uspešnosti panoge primerno napravljeni za to priložnost. V izogib temu o čemur pišem in katastrofi glede pojavnosti na fotografiji mora za to predhodno poskrbeti organizator. V kolikor smo hvala bogu poskrbeli za nošenje srajc z dolgimi rokavi na posameznih tekmah in dolgih hlač, kar je že bistven napredek, potem bi tudi tu in na tem mestu bilo potrebno poskrbeti za primerno pojavnost.
Star pregovor pravi, da obleka naredi človeka. Morda to ne drži povsem, saj se tudi veliki lopovi in prevaranti gibajo okoli v vrhunskih oblekah. A nekaj je zagotovo na tem. Sam imam izkušnjo s tem, ko sem zaradi pomanjkanja časa prišel s poroke na tekmo v elegantni moški obleki in zaznal bistveno drugačen odnos vseh do mene od sodnikov dalje. Potem mi je to prišlo v navado in imel sem kar nekaj sledilcev glede tega. Pri košarkarskih trenerjih je to vsakdanja praksa in tudi pri nogometnih razen nekaterih – ne vem zakaj izjeme. Verjamem in trdno sem prepričan, da v kolikor si je fotografijo ogledal predsednik uprave sponzorja lige, ki je imel pred tem dogodkom intervju v našem največjem dnevnem časniku in na slikah lepo belo srajco z manšetnimi gumbi, se je enako zgrozil, kot še marsikdo, ki me je zaradi tega klical. Verjetno ga je morala prešiniti celo misel pa kaj in koga mi to podpiramo. Ne vem sicer višine pogodbe, a s takšnim odnosom do sponzorja je še ta previsoka. Razen, če je tako žaljivo nizka in so naši predstavniki želeli s tem pokazati, da smo na pol goli in bosi zaradi izkazane družbene odgovornosti tistih, ki bi jo lahko izdatneje pokazali.
Ne glede na vse bi si želel, tako kot še marsikdo, ki ima naš rokomet rad, da se tudi v tem pogledu znebimo predznaka vaškega športa. Čeprav na vasi prav dobro vedo, kako oblečen se gre k maši ali na poroko. Za nameček pa še na vasi izgubljamo pripadnike, saj nam rokometna baza po manjših sredinah izumira. A to je že tema za drugo priložnost.
FOTO: Liga NLB