Ob rob 50. obletnici prve uvrstitve RD Slovan v takrat najmočnejše ligaško tekmovanje na svetu 1.ZRL -zvezno rokometno ligo- SFRJ v sezoni 1973/74
V letu in tekmovalni sezoni 82/83 sem prišel iz Celja kot mladenič v želji po napredovanju v takratni RD Kolinska-Slovan, saj je v tem obdobju ta klub bil vodilni v Sloveniji v vseh pogledih pa tudi v SFRJ in pred tem drugi v Evropi v takratnem pokalu državnih prvakov. V prostorih legendarnega bifeja v športnem parku Kodeljevo so visele slike predhodnih generacij in med njimi je še posebno pozornost vzbujala slika moštva, ki je na temeljih petletnega strokovnega dela mag. Cveta Pavčiča pod vodstvom trikratnega trenerja Slovana v različnih obdobjih Iva Munitiča – Dunda iz Rijeke dosegla prvi večji uspeh za ta rokometni kolektiv in se uvrstilo v 1. ZRL SFRJ, kar pa v tisti sezoni ni bil edini uspeh. Uvrstili so se tudi v finale pokala SFRJ poimenovanega po maršalu Titu in v finalu v legendarni sarajevski dvorani Skenderija po izenačenem boju izgubili. V zmagovalnem moštvu Borca iz Banja Luke je nastopilo kar nekaj vrhunskih rokometašev med njimi tudi nosilci zlatega odličja iz OI Muenchen 1972, kjer je rokomet sploh bil prvič kot dvoranski šport na sporedu iger. Na sliki tega moštva je v ozadju bila tudi lepo vidna nova že zaprta dvorana ZŠD Slovan na Kodeljevem, ki je bila ravno zaradi rokometa zgrajena iz samoprispevka nekdanje občine Moste-Polje na pobudo g. takrat tovariša Jože Borštnarja-Lule, ki je bil med ostalim tudi pobudnik ustanovitve Javnih skladišč danes mesta nakupov BTC. Seveda je bil tudi velik ljubitelj in podpornik rokometa tako in drugače ter predsednik, ko je klub začel svoj vzpon. Med drugim je dajal zaposlitev tudi rokometašem ali rokometnim delavcem, komu tudi fiktivno, zraven pa je sodila tudi nastanitev in prehrana. Takrat še uradno namreč ni bilo profesionalizma, čeprav je takratni trener Ivo Munitič-Dundo bil čisti profesionalec in je imel tudi do moštva popolnoma profesionalne zahteve. Kjer je volja, je tudi pot in takratni zanesenjaki zaljubljenci v ta atraktivni šport so za ta klub z mestnega roba Ljubljane ustvarili vrhunske pogoje delovanja. Ob že omenjenem g. Borštnarju je potrebno omeniti dolgoletnega sekretarja ZŠD Slovan Marjana Rožanca po katerem se imenuje najvišja nagrada na področju športa v MO Ljubljana, prvega reprezentanta SFRJ iz Slovenije Staneta Papeža večkratnega predsednika RD Slovan, Bogdana Šturma, Iva Samca, Mira Samardžijo, Vlada Kralja direktorja Dinosa prav tako sponzorja Slovana – v njegovem obdobju je klub dosegel drugi največji tekmovalni uspeh z uvrstitvijo v polfinale Pokala pokalnih prvakov Evrope-, Lojza Deželaka direktorja Kolinske in prvega pravega generalnega sponzorja društva po katerem še danes ljudje prepoznavajo klub s področja nekdanje SFRJ. Našteti takratni igralci s slike v bifeju so bili za marsikoga v Sloveniji pravi rokometni idoli in zvezdniki. In to so bili: Alojz Šafarič, Andrej Telič, Vjekoslav Mitrovič, Primož Kopajtič, Bojan Fister, Borut Penko, Marko Šinkovec, Borut Pečaver, Miro Artnak, Maks Damjan, Andrej Vrbinc, Dare Čeak, Dušan Pirc, Matjaž Tominec, Mirko Mejavšek, Rajko Begovič, Radivoj Krivokapič, Marjan Gorišek, Aco Rebernik, Borut Kolšek, Roman Bučuk, Dušan Rnjak, Vlado Brglez. Vsi našteti so na dveh fotografijah in so generacija, ki si je priborila nastop v takratni 1. zvezni moški rokometni ligi SFRJ in bila finalist pokala Maršala Tita. Bilo pa je tudi za tisti čas ognjevito in zanimivo rivalstvo med Celjem in Ljubljano saj je ta podvig klubu iz Celja uspel veliko prej kot Slovanu. Kot zanimivost pa je potrebno omeniti, da sta oba kluba takratna drugoligaša bila polfinalista pokala SFRJ poimenovanem pokal Maršala Tita. Kar je bil za tiste čase izjemen podvig za oba kluba. Slovan kot že omenjeno kasneje celo finalist a je pred tem izločil dva velikana takratne najmočnejše lige na svetu Partizan iz Bjelovarja in Crveno zvezdo iz Beograda z dvema nosilcema igre prav tako prvaka na OI 72 oz. najboljšim igralcem olimpijskega turnirja Milanom Lazarevičem in pred tem najboljšim strelcem na SP v Parizu 1970 dr. Branislavom Pokrajcem prav tako nosilcem zlatega odličja na OI 1972.
Naj ta prispevek s precej osebne note zaključim s tem, da sem se ob prihodu v ta klub počutil kot da bi prišel v Barcelono ali Real. V podkrepitev tega pove že to, da nas je pred treningom v shrambi z opremo čakala sveže oprana športna oprema izpod rok našega ekonoma Barbe in po treningu nisi imel skrbi z njo. Tudi za vse ostale življenjske zadeve so skrbno bdeli nad nami v klubu. Tu bi še posebej izpostavil Mladena Gavriča tehničnega vodjo ekipe.
Klub s takšno tradicijo in uspehi si ob petdesetletnici prvega večjega tekmovalnega preboja zasluži vso spoštovanje. Sam pa najbolje kaže, kako je potrebno ceniti temelje, ki so jih ustvarjale predhodne generacije s tem, da ob mestnem derbiju med RD Slovan in MRK Ljubljana pripravlja druženje in sprejem za več generacij igralcev s poudarkom na generaciji, ki je v sezonah 1973/74 in 74/75 začela svoj pohod k vrhu takrat najmočnejšega ligaškega tekmovanja na svetu.
Aleš Praznik