V času pred OI v Parizu 2024 smo si zamislili serijo pogovorov z nekdanjim prvim igralcem na OI, prvo igralko ter prvim trenerjem iz Slovenije in za zaključek s prvim nosilcem odličja z iger in to kar dvakrat – zlato Los Angeles 1984 in bron Seul 1988. Prvi trije so bili že objavljeni pri našem legendarnem vratarju pa se je zataknilo saj Rolando Pušnik ni bil dosegljiv za konkreten razgovor na to temo. Zato smo se odločili, da opravimo razgovor s prav tako zanimivim sogovornikom, ki je bil kot drugi trener po vrsti v zgodovini našega rokometa z našo reprezentanco na rokometnem turnirju OI v Atenah 2004. In to je Tone Tiselj, prvi selektor v samostojni Sloveniji ter v marsičem prvi pri nas v rokometu.
Tone, poznava se od rane mladosti kot mladinca Celja in najino sodelovanje praznuje okroglo obletnico, saj sva v rokometu skupaj od 1974, se pravi okroglih petdeset let. Častitljiv jubilej, mar ne? Poln takšnih in drugačnih spominov, a vsaj po moji presoji je krona športnika ali trenerja nastop na OI navzlic temu, da se lahko pohvališ s celo kopico odmevnih uspehov. Ali se strinjaš s tem?
Na to vprašanje bom odgovoril malo obširneje. Z vrhunskim športom in olimpijskim duhom sem se srečal že v rani mladosti na Savinjski 3 v Celju, kjer je bila naša soseda olimpijka v atletiki iz Ciudad Meksika 1968, sprinterka Marjana Lubej, ki nas je na domačem dvorišču animirala in uvajala v športne aktivnosti. Drugo pa je bilo, ko sem že aktivno začel spremljati šport in takratno rokometno reprezentanco na OI v Muenchenu 1972, kjer je rokomet kot tak bil sploh prvič na sporedu iger in je Jugoslavija slavila naslov prvaka pod vodstvom legendarnega trenerja Vlade Štencla in našega Celjana kot selektorja Janeza Ivana Snoja. Mi smo se pa že seznanjali z rokometom in nas je preko šolskih tekem selekcioniral trener prof. Tone Goršič. Da bom sam nekoč udeleženec OI pa sem začel razmišljat po tistem, ko smo dobili samostojno državo in sem postal prvi selektor slovenske državne reprezentance. V štiriletnem programu je bil končni cilj udeležba na OI v Atlanti. Takrat sem igre res dojemal kot nekaj največjega v karieri športnika ali trenerja, a se je ta slika spremenila ob mojem debiju na igrah v Atenah, zibelki iger nasploh in prav tako modernih iger. To, da v sodobnem času čedalje manj velja Coubertainovo načelo »važno je sodelovati, ne pa zmagati« se je po moji percepciji iger razblinilo kot mehurček. To, da tja pridejo vsi zmagovati in ne sodelovati, kot se rado poudarja v zadnjih časih, vsaj na teh igrah še zdaleč ni veljalo. Bilo je cel kup športnih turistov in v šali se jim je reklo maturanti na končnem izletu, žal je to veljalo tudi za kar nekaj naših športnikov. Je pa doživeti ta praznik športa, mladosti in od LA 84 naprej vrhunskega posla seveda svojevrstno doživetje in spomin za vedno.
Po velikem uspehu na EP v Ljubljani 2004 in srebrnem odličju te je v zelo kratkem časovnem obdobju čakal, v času, ko navadni smrtniki dopustujejo in uživajo nekje na morju ali v hribih, pripravljalni ciklus in sam nastop na OI. Kako si preživljal in doživljal ta čas?
Najprej hvala za vprašanje, kajti le malokdo, ki ni vpet v vrhunski šport, ve kakšni napori so s tem povezani. Sam sem bil zaradi dvojne vloge trenerja žensk RK Krim in selektorja moške reprezentance topogledno dvojno obremenjen in po EP v Ljubljani v manj kot tednu dni moral na klop kluba voditi pomembno evropsko tekmo, v kateri smo zmagali in na koncu v pokalu državnih prvakinj znova bili v finalu. V kolikor ne bi imel dvojne vloge, bi morda celo uspeli osvojiti tretji naslov prvakinj. Vodenje moštva na OI v Atenah mi je seveda predstavljalo velik izziv in veselje, ki sem se ga lotil maksimalno predano, a vse skupaj je bilo zelo naporno. Bilo mi je toliko lažje, ker so bili fantje silno motivirani po uspešni sezoni RK Celja Pivovarne Laško in osvojenega prvega in še vedno edinega naslova klubskih prvakov Evrope v pokalu državnih prvakov. Enako je veljalo za vse moje sodelavce.
Kakšne so bile tvoje ambicije s tekmovalnega vidika in kakšna so bila pričakovanja javnosti oz. kako si se uspel ubraniti pritiskov in pričakovanj javnosti, da ne govorim o novinarjih.
Zaradi že naštetega uspeha Celja in seveda tudi naše kolajne v Ljubljani ob dejstvu, da je naše moštvo okrepil takrat nedvomno najbolj vroč rokometaš na stari celini in na svetu Sergej Rutenka, so bila naša pričakovanja in želje celo najvišje. Po tiho se je razmišljalo po vzgledu južnih sosedov celo o zlatem odličju. Največje breme smo si tako praktično naložili sami. Pri tem pa nam je morda pri skupinski dinamiki moštva morda malce ponagajala prevelika pozornost javnosti preko novinarjev do Rutenke in se je s tem delno rušila homogenost moštva. Iz tira pri doseganju našega cilja pa nas je dokončno vrgla huda poškodba Zorana Jovičiča na tekmi proti Hrvaški in poraz za en gol proti kasnejšim zmagovalcem olimpijskega turnirja. Sicer nismo definitivno razpadli in smo častno in pošteno odigrali turnir do konca ter ga uspešno zaključili z dvema zmagama proti Koreji in v borbi za 11. mesto proti močni reprezentanci Egipta. To seveda najprej ni zadovoljilo naših ambicij in je bilo kljub zadnji zmagi razočaranje vseh veliko, javnost pri nas pa verjetno tudi ni bila najbolj zadovoljna sploh v rokometnih krogih. A še vedno smo bili edina moštvena športna panoga na igrah že drugič in nas na močnem turnirju kljub vsemu dobro zastopali kot reprezentanca mlade države.
Kaj pa krovna panožna zveza RZS ali OKS so imeli tudi kakšna večja pričakovanja oz. je bil odnos do reprezentance enakovreden individualnim športnikom, ki so do Sidneya 2000 imeli ekskluzivo glede nastopov na OI.
Tu bom kratek in lahko rečem, da smo imeli v pripravah na igre optimalne pogoje in smo celo igrali trening tekmi proti domačinom na prizorišču iger že pred samim začetkom po mojem dogovoru z njihovim selektorjem Švedom Ulfom Schaeferjem.
Kako so igre doživljali sami športniki – rokometaši ali si zaradi za marsikoga enkratnosti doživetja imel več dela in težav s tem kot za druga tekmovanja?
Kako so OI doživljali igralci, ti jaz težko odgovorim. Bili so visoko motivirani in maksimalno skoncentrirani na svoje nastope. Je pa res, da sem fantom, ko se jim je podrl svet zaradi izgubljenih možnosti za boje, ki prinašajo odličja, dovolil 24 urni odklop in samo takrat so resnično lahko doživeli olimpijski utrip.
Ali je tudi zate bilo vse drugače kot sicer in si zato plačal davek, da niste bili še bolj uspešni kot ste bili?
Zame je to bilo tekmovanje kot vsako drugo in v katerega sem vedno vložil maksimalno vse, kar je potrebno za končni uspeh. Davek na to, da nismo bili na koncu zadovoljni vsi v rokometni delegaciji, pa smo plačali bolj zaradi določenega spleta okoliščin kot pa športne sreče, ki je načeloma ne priznavam. Kajti v športu ali si mojster ali pa nisi. Lahko pa spodrsne kdaj tudi največjim mojstrom in s tem se je potrebno sprijazniti, kajti šport je sestavljen iz več porazov kot pa zmag. Najvišje cilje pa dosegajo tisti, ki si porazov ne jemljejo preveč k srcu in naj njih s trdim delom gradijo zmage.
Kaj je ob športnem dogajanju in bivanju v olimpijski vasi nate napravilo največji vtis in ti bo za vedno v trajnem spominu ostalo, seveda ni nujno, da je to samo en dogodek ali zadeva vezana na OI?
Mi smo zaradi ciljne naravnanosti izpustili odprtje iger in zaradi neizpolnjenega cilja ter izpraznjenosti tudi odšli prej z iger tako, da nismo sodelovali na zaključni slovesnosti. Sem pa v času 24 urnega odklopa moštva odšel na atletsko tekmovanje in mi je ostalo v nepozabnem spominu vzdušje na tekmi teka na 100 m moških. Dogajanje pred startom, sam tek in grobna tišina pred pokom pištole za začetek teka ter eksplozija najprej tekačev in publike se ne da opisati z besedami. Morda bi jo lahko najbolj slikovito opisal z besedami, kot da bi eksplodirala jedrska bomba v primerjavi z energijo, ki se jo je čutilo na stadionu. Nekaj res neverjetnega in nepozabnega prepričan sem za vse prisotne, ne samo zame.
Kaj bi priporočil strokovnemu vodstvu in samim rokometašem tik pred odhodom na igre?
Naj stremijo k najvišjim ciljem, naj jih ne vrže iz tira kakšen poraz in naj vse podredijo tekmovalnemu cilju. Zabava in druženje pa naj bo ob pravem času ter z razlogom.
Tone Tiselj je naš najuspešnejši trener, osvajalec prvega odličja na mediteranskih igrah, srebrnega na EP 2004 v Ljubljani ter dvakratni prvak Evrope v pokalu državnih prvakinj. Večkratni selektor tako ženske kot moške reprezentance. Svoje znanje je širil tudi v Skandinaviji v vlogi trenerja in predavatelja. Pa v Črni Gori, Egiptu, Madžarski in Romuniji. Bil je tudi predavatelj na seminarjih EHF in slovenskih licenčnih seminarjih in večkrat član Strokovnega sveta pri RZS. Nedvomno sodi v sam vrh naše rokometne stroke in športne nasploh, zato je tudi zasluženo prejemnik Bloudkove nagrade skupaj z njegovimi srebrnimi vitezi. V imenu bralcev se mu zahvaljujemo za prijeten in zanimiv razgovor, ki bi lahko bil dolg kot je nejgova pred kratkim izdana knjiga »Šport moja strast«.
Pogovor pripravil Aleš Praznik