V rubriki, ki smo jo domislili v redakciji, bomo v nekaj prispevkih v času OI v Parizu predstavili najprej moj kratek komentar dogajanj na rokometnem turnirju za ženske in moške na igrah. Vnesli pa bomo za popestritev tudi komentarje starejših poznavalcev rokometa oz. strokovnjakov za ta naj šport, ki pa ne bodo nujno vsi iz rokometnih krogov.
Moj pogled na dosedanje dogajanje pa je v kratkem sledeč in velja za žensko kot moško reprezentanco. Ne glede na trenutno stanje sta moštvi Koreje in Hrvaške rokometni velesili, če ne sedaj pa v preteklosti. To vse dokazuje, da je šport nenehno dokazovanje in terja nenehno težnjo po bolje v vseh ozirih. Prav tako velja to za naša dva nasprotnika v prvem krogu. Da na olimpijskem turnirju ni slabih reprezentanc, se je že večkrat potrdilo, razen kjer so domači imeli možnost nastopa. To pa je bilo recimo v Angliji, Avstraliji, Kitajski ali v ZDA, kajti te države res ne predstavljajo vrha svetovnega rokometa, tudi v razširjeni obliki ne.
V tem pogledu je za našima reprezentancama več kot uspešen začetek turnirja, še posebej je sladka zmaga proti sosedi Hrvaški. Vrhunski trenerji pravijo, da je potrebno biti kritičen po zmagah in blag po porazih. Zato povem, da v naši igri vidim še ogromno rezerve predvsem v protinapadu in napadu na postavljeno obrambo. Za moj pogled na igro bi lahko imeli več izdelanih igralnih situacij za strele od daleč za Mačkovška in Cehteta, ne glede na njuno vlogo pri branjenju. V drugih reprezentancah igrajo v vse smeri, pa jih to ne ovira pri uspešnih zaključkih z razdalje in pol razdalje. Kolikor mi je znano, se je reprezentanca temeljito pripravljala tudi na področju telesne priprave in to ne bi smela biti težava. Morda je pa ravno to ovira, da se je premalo časa in pozornosti posvečalo temu delu igre skozi priprave. Ampak naši so že toliko časa skupaj in izkušeni, na čelu z vodstvom reprezentance, da lahko stopnjujejo formo in igro tudi na tem segmentu ter skozi turnir rastejo tako kot velike reprezentance, kar mi nedvomno smo.
Prava slika pa bo vidna na tekmah proti reprezentancama Nemčije in Švedske, ki gojita tak slog igre, o katerem govorim in pišem. Zrelostni izpit s področja športne psihologije pa na tekmi proti japonski, ki zna biti morda celo odločilna za preboj v četrtfinale. V vsakem primeru pa čestitke fantom in vodstvu za prikazano, za zasluženo zmago, škoda je le, da jih nismo do konca razbili ter si za vsak slučaj pridobili še boljšo gol razliko.
Pogled nekdanjega selektorja Toneta Tislja na tekmo:
Uroš Zorman je tokrat dokazal, da ve, kaj dela in dal v žep svetovno priznanega strokovnjaka na hrvaški klopi Sigurdssona. Pohvala pa vsem fantom na čelu s hitro in kombinatorno igro poletnih nižjih zunanjih, ki so na videz z lahkoto prebijali nasprotnikovo obrambo ter za vrhunsko realizacijo pri metih. Potrebno pa je izpostaviti obrambo na čelu z vratarjema v ključnih trenutkih tekme in nasploh ves čas.
Ne smemo pa pozabiti zgodovinsko zmago deklet in tudi one lahko razmišljajo realno o četrtfinalu.
Na koncu pa še malo za šalo moj zaključek. Škoda, da velja tak način knjiženja zmag, saj bi v nasprotnem primeru imeli štiri točke, saj smo se na prvi tekmi premagali sami.
Rubriko pripravlja Aleš Praznik