Tokrat bom poizkušal biti zelo kratek, ker imam ob sebi še dva komentarja dveh prekaljenih športnih delavcev. Ljubitelji rokometa na kavčih in foteljih smo trpeli ter dotrpeli tekmo z Japonci. Verjetno je enako veljalo tudi za naše reprezentante in njihovo vodstvo. Že kot igralcu in kasneje trenerju mi je bilo najtežje igrati proti na papirju in igrišču slabšemu nasprotniku, da ne rečem celo zoprno. Še težje in to za pravega športnika sploh ni izziv, je igrati, če nasprotnik igra popolnoma atipičen rokomet, kot si ga vajen sicer. Japonci imajo in so pred tem imeli sicer evropskega trenerja in morda celo zaradi tega izgubili svojo identiteto, tako kot denimo Korejke, a še vedno je to precej drugačen rokomet kot se igra v Evropi. Tudi morfološko in v motoričnih sposobnostih se precej razlikujejo od evropskih igralcev. Zato popolnoma razumem včerajšnji potek tekme in lahko vsem samo čestitam za prikazano. Dobre ekipe takšne tekme zmagujejo tudi, če sama igra ni vrhunska. V tem pogledu so naši fantje bili vrhunski, ne preveč nervozni ali pa so to vsaj dobro prikrivali, kar je tudi svojevrstna veličina. V tem pogledu moram izpostaviti in pohvaliti tudi selektorja, ki na tem področju kaže vse večjo zrelost. Seveda sem na tej tekmi videl ogromno pomanjkljivosti, a se bom tokrat vzdržal komentarja. Me je pa navdušila akcija protinapada na relaciji Zarabec-Gaber pol diagonalno po globini z učinkovitim zaključkom Gabra. To je tisto, čemur pravimo slovenska rokometna šola in bi to morali večkrat pokazati in gojiti takšen slog igre. Pa še to , da ne maram preračunavanja v športu, čeprav za četrtfinale bi nam po ogledu včerajšnje tekme med Egiptom in Norveško morda glede na do sedaj prikazano celo bolj odgovarjala reprezentanca Francije, si želim, da odigramo tekmo z Nemci maksimalno s ciljem zmagati in v želji po več in bolje igramo s komerkoli tekmo pred boji za odličja. Pravico do slabega dneva, ki jo imajo tudi najboljši, pa smo pokurili že na prvi tekmi s Španci in včeraj z Japonci. Po vzgledu odbojkarjev pa imamo vso pravico biti samozavestni, a hkrati skromni.
Tomo Levovnik – nekdanji rokometaš, mladinski reprezentant Slovenije, smučarski trener, legendarni športni funkcionar, katerega funkcije bi zahtevale preveč prostora, večkratni operativni vodja olimpijskih delegacij tudi v nekdanji skupni državi:
Naj začnem s tem, da je osnovna ideja olimpizma in števila športnih panog na igrah že zdavnaj prerastla osnovno idejo in vse bolj postaja marketinški dogodek s primesmi uličnih športov, za katerimi stoji industrija zabave in športnih rekvizitov ter zasluškartsvo. Vse manj je to tudi festival mladih športnikov s ciljem medsebojnega druženja in uživanja v tej v osnovi odlični ideji. Tekmovanja in dosežki so seveda pomembni, a šport je tudi še vse kaj drugega. Le ta pa vse bolj postaja cirkus, gladiatorstvo in služba posameznikov, za katero so nekateri vrhunsko plačani. O samem rokometu, ki ga seveda pozorno spremljam kot nekdanji rokometaš, pa lahko povem, da so naši rokometaši vrhunski profesionalci, ki so se izoblikovali kot osebnosti in športniki v tujini. Enako velja za strokovno vodstvo in selektorja, ki na tem turnirju deluje vrhunsko v vseh ozirih in se to pozna v vzdušju vse za enega eden za vse. Zadnji čas bi pa bil, da tudi pri nas uredimo položaj rokometa in športa v strokovnem in materialnem pogledu, tako kot je to v razvitih državah, s katerimi se enakovredno kosamo. V kolikor razvoj ne bo šel v tej smeri, ne vem, kako dolgo bo še tako. Sedanja garnitura rokometašev je več kot izpolnila pričakovanja in se lahko v nadaljnje boje poda sproščeno in samozavestno. Sposobna je pa doseganja najvišjih ciljev, ker je to generacija, ki je dozorela v vseh pogledih.
Andrej Šušterič – dolgoletni član vodstva RK Celje (1984–2008), predsedstva Rokometne zveze Slovenije (1987–2000), prvi predsednik Združenja rokometnih prvoligašev Slovenije ZROPS (1996-2000) in član njegovega predsedstva (2000–2011) do ukinitve, vodja Organizacijskega odbora EURO 2004 v Celju ter član predsedstva, Izvršnega odbora in raznih komisij Športne zveze Celje (2005-2024). V svojih rokometnih začetkih eden od ustanoviteljev (1960) Rokometnega kluba Grosuplje in član kluba kot igralec, trener in sekretar (1960-1970) ter vodja in sekretar Dolenjske rokometne lige (1961-1967). Avtor knjige in spletne predstavitve o zgodovini celjskega rokometa:
Po mojem mnenju so rokometaši po zadnji zmagi nad Japonsko izpolnili pričakovanja večine nas amaterskih ljubiteljev rokometa – to je uvrstitev med osem najboljših na OI 2024. Prvi poraz proti Špancem je bil predvsem posledica prevelikega števila napak in zgrešenih “zicerjev” (iz šestmetrske črte jih je bilo kar devet), naslednji tekmi proti Hrvatom in predvsem Švedom pa sta že pokazali, da so naši fantje zmožni marsičesa. Sledil je hladen tuš – slaba tekma proti Japoncem, ki pa se je na koncu po odlični igri Aleksa Vlaha in zatajitvi nekaterih ostalih ključnih igralcev vendarle končala srečno. Upam, da bodo fantje na zadnji tekmi z Nemci vendarle pokazali to, kar znajo in zmorejo ter si po morebitni zmagi priborili čim bolj ugoden položaj v nadaljevanju OI-turnirja. Če pa jim uspe preboj v polfinale, potem bo to še eden več od velikih uspehov slovenskega moškega rokometa!
Po pričakovanem porazu z Dankami so me dekleta navdušila z zmago proti Korejkam, pa toliko bolj razočarala po visokem porazu z Nemkami. Naslednji poraz proti Norvežankam je bil, kljub mnogo boljši igri, pričakovan in bojim se, da ne bo nič drugače tudi na zadnji tekmi s Švedinjami. Morebitna zmaga in s tem verjetno napredovanje v četrtfinale pa bi bila že na meji “znanstvene fantastike”. Sicer pa mislim, da so naše rokometašice že z uvrstitvijo na Olimpijske igre dosegle velik uspeh, saj so s tem prve med vsemi slovenskimi ženskimi reprezentancami.
Pri enih in drugih, naših dekletih in fantih, pa me, poleg prevelikega števila napak, motijo predvsem zgrešeni “zicerji” iz šestmetrske črte. Večina komentatorjev jih sicer pripisuje dobrim obrambam nasprotnih vratarjev, sam pa po svojem laičnem prepričanju menim velikokrat nasprotno – da gre pri strelu za premajhno zbranost in preveliko “kompliciranje”. Včasih so nas učili, da je enostavno zabijanje v tla najbolj učinkovito, sedaj pa naj bi bil “ta pravi” gol čim lepši gol – v rašlje, z lobanjem, od ene ali druge štange …
Rubriko pripravlja Aleš Praznik