V našem največjem štajerskem časniku, ki sem ga bral od rane mladosti, je bila nekoč rubrika »Kozerija«, za katero že ime lahko pove, kakšna je bila vsebina. Druga je pa bila, ne vem ji več imena, v kateri so objavljali humoreske Ephraima Kishona, ki so me ravno tako navduševale z neizmernim veseljem ob branju in silnem krohotanju iz stavka v stavek. Ko to pišem poslušam znova komad Glorie Gaynor I Will Survive, ki sem si ga vrtel ob gledanju današnje tekme z Nemci in sem preživel. Ko pa to pišem, poslušam Tino Turner What’s Love Got to Do with It in se sprašujem, kaj ima to vse skupaj z ljubeznijo do športa. Matematika in preračunavanje mi pa že v osnovni šoli ni šla prav dobro. Sem pa bil velik ljubitelj umetnosti že od malih nog in to v vseh oblikah. Strast, ki so jo vrhunski umetniki kazali do področja, na katerem so se izkazali, je imela vzpone in padce, a tisti najbolj vrhunski dvomim, da so kadarkoli računali in razmišljali o tem, kako se bodo denimo njihova dela prodajala z dragimi vstopnicami po celem svetu ali pa platna po astronomskih cenah na dražbah. V športu pa sem imel, če se ozrem nazaj na glasbeno področje, najraje komade v slogu Santane I’m winning
I’m winning
I’m winning
I’m winning
I’m winning
And I don’t intend on losing again, za katero verjetno ni potreben prevod ali pa Tine Turner Simply the best, še bolj pa Queenov We Are the Champions. V dneh olimpijskih iger se mi je zahvaljujoč operaterju uspelo prilepiti na fotelj in spremljati skoraj celoten rokometni program. To se odraža na pospravljenosti hiše in nisem bil presenečen, ko se mi je spustil v naročje pajek s stropa, še par dni iger pa se mi bo napravila pajčevina okoli glave. Na zadnji plati pa so se mi začeli pojavljati že obrisi žuljev. O rokometnem dogajanju na igrah bi lahko pisal v nedogled, a bom tokrat besedo prepustil mojim so komentatorjem.
Mirko Sine Mejavšek – celjski rokometaš, mladinski reprezentant SFRJ, kasneje član RD Slovan oz. Kolinske Slovan in z njim edinkrat v zgodovini slovenskega rokometa prvak takrat najmočnejše lige na svetu, eden izmed prvih slovenskih rokometnih legionarjev v Trstu pri Cividinu in v Firencah pri Pratu trener in igralec. Po igralni karieri nekaj časa tudi športni direktor pri RD Slovan Ljubljana.
Moj pogled na rokometni turnir in igre naše moške reprezentance, ki še ostaja v igri za odličja, je za nekoga morda preveč kritičen, a imam svoj pogled, od katerega v maniri stare celjske rokometne šole ne odstopam. Rezultatsko smo očitno zastavljeni cilj dosegli, čeprav športnik ne sme nikoli biti zadovoljen. V kolikor pa želimo kaj več, je potrebno v igri popraviti cel kup slabosti. V obrambi sta nas reševala vratarja, kar je tudi sicer trend v sodobnem rokometu. Pogrešam več verbalnega sodelovanja med dvema igralcema v sredini obrambe in v celoti nasploh. Glasno dogovarjanje v obrambi ima negativen vpliv tudi na uspešnost igre napadalcev. Za moj okus je še premalo organiziranih protinapadov, v katerem morajo biti jasno določene vloge in naloge posameznikov tudi vratarja, ki naj denimo ne podaja žog Blagotinšku. V napadu na postavljeno obrambo pa smo najuspešnejši, ko igramo hitro, kombinatorno, s širino napadanja tudi preko krilnih igralcev, zaradi omejitve pri kadru zunanjih strelcev od daleč si želim večjo vlogo Mačkovška v napadu. Pri tem sta najmanj koristna in uspešna kapetan Dolenec ter Bombač, ki je lahko koristen pri pridobivanju na času in ustavljanju ritma igre. Zato bi priporočal selektorju, da jih ne uporablja preveč, saj sta svoje športne cilje dosegla že s prisotnostjo na igrah, seveda glede na njune trenutne sposobnosti izpolnjevati zahteve vrhunskega rokometa. Tudi pri Dancih denimo legenda Hansen izvaja bolj ali manj samo še kazenske mete, največja legenda sodobnega rokometa Karabatić pri Francozih se pa do sedaj tudi ni ravno veliko pojavljal na igrišču. Moja kritika je izključno dobronamerna in jo v razširjeni obliki lahko povem vsem tudi na štiri oči, želim si pa seveda in privoščim uspešno nadaljevanje našim rokometašem vse do konca OI.
Vlado Bojovič – ki smo ga predstavili že v pogovoru z njim na naših straneh pred igrami, je prvi slovenski rokometni olimpijec, dobitnik srebrnega odličja na SP v Dortmundu 1982 z reprezentanco SFRJ sicer celjski rokometaš, ki je na klubski ravni dosegel največ z moštvom RD Kolinska Slovan in z njim bil prvak Jugoslavije leta 1980 in 1981 drugi v pokalu državnih prvakov v Evropi.
Prvenstvo sem do nedeljske tekme z Nemci spremljal zgolj rezultatsko zaradi odsotnosti od doma in olimpijskih dogajanj. Naši rokometaši so po rezultatu sodeč nedvomno izpolnili pričakovanja, upam pa da ne svoja. Kot športnika, ki je vedno želel zmagati me je zmotila igra proti Nemcem saj je bilo očitno, da ne želimo zmagati pri tem so prevladovali igralci, ki naj bi nam prinašali zmage. Nemci kot športni narod so ne glede na nasprotnika v četrtfinalu pokazali zmagovalno miselnost in prepričan sem, da razmišljajo in stremijo k najvišjim ciljem brez kalkulacij. A naša reprezentanca na čelu s selektorjem najbolje ve, kaj počne in kaj je njihov cilj zato jim želim, da dosežejo, kar so si zadali, pa četudi na način, ki meni ni po godu. Ogledal sem si tudi tekmo sosedov Hrvatov, pri katerih pa se po moji oceni vidi, da na relaciji trener reprezentanca nekaj ni v redu. Sicer mislim, da bi zagotovo dosegli več glede na igralski potencial. Na tem področju mi nimamo težav in selektor dobro opravlja svoje delo.
Slavko Ivezič – celjski rokometaš, bronasti mladinec na SP mladincev 1979 na Švedskem z mladinsko reprezentanco SFRJ, trener več slovenskih klubov, dvakrat članski selektor Slovenije, najuspešnejši je bil z mladinsko reprezentanco Slovenije, z njo je osvojil šest odličij na EP in SP mladincev, aktiven tudi kot rokometni funkcionar kot športni direktor RK CP Laško v časih njihovih največjih uspehov, v trenerski organizaciji in Strokovnem svetu pri RZS. Dobitnik Bloudkove nagrade za športne dosežke.
Kakovost rokometne igre je vse bolj razširjena in posledično tudi vse bolj izenačena. Razen Japoncev na teh igrah, ki še vedno igrajo malo drugače od ostalih, so si vsa moštva po igralnem slogu zelo podobna. Po učinkovitosti in raznovrstnosti v igri v vseh fazah igre pa seveda najbolj izstopajo Danci, ki pa še niso imeli slabega dne na olimpijskem turnirju. Mi imamo močno kombinacijo izkušenih prekaljenih igralcev z dodatkom mlajših ambicioznih igralcev, tudi selektor je željan dokazovanja in dobro opravlja svoje delo skupaj s sodelavci. Do sedaj so vse nastope opravili z odliko razen tekme z Nemci, kjer bi lahko izgubili morda z nižjo razliko, a sami najbolje vedo, kaj počnejo in s kakšnim ciljem. Sam razmišljam v smeri, da pa je morda nastopil čas za našo prvo kolajno v moštvenih športih na igrah nasploh. V marsičem smo rokometaši bili prvi odkar smo samostojni in ne vem, zakaj ne bi bili pri tem znova.
Rubriko pripravlja in komentira Aleš Praznik