Dan pred odločilno tekmo za prvo mesto v naši skupini in po končanem prvem delu za domačine Hrvate
Svoj tokratni prispevek bom začel s tekmo med Argentino in Bahrajnom. Argentinci so suvereno obvladovali tekmo do zadnjih minut, ko je nasprotni vratar pokazal, kako pomemben je vratar za končni uspeh moštva. Na srečo »gaučov« je z enako mero vračal njihov vratar in nastopilo je neizmerno veselje predstavnika Južne Amerike. Njihov vidnejši igralec – katerega ime vam ne bi predstavljalo pomembnega podatka – je v miks coni lepo povedal, koliko jim ta zmaga pomeni, saj v njihovi domovini rokomet ni najbolj cenjen šport in so v osnovi amaterji, kar jih še bolj motivira na svetovni sceni. Njihova igra je za oko všečna, hitra s hitrimi prehodi ter prenosom žoge. A za kaj več jim ob izkušnjah na težkih tekmah zmanjka tudi zaradi telesnih značilnosti – višina in absolutna moč – kar bi lahko predstavljalo težavo tudi za naše rokometne možakarje, a s to razliko, da naši imajo znanje in izkušnje mnogo izrazitejše od njih, kar je bilo lepo vidno na naših dosedanjih tekmah.
Vsebino omogoča:
Ob dogajanju pred tekmo domačinov proti močni reprezentanci Egipta se lahko marsikomu naježi koža. Polna dvorana glasnih navijačev in dvigovanje atmosfere že mnogo pred tekmo je prav fascinantno, a očitno lahko tudi kontra produktivno. Egiptovski igralci so z enostavnimi igralnimi kombinacijami in natančnimi izdelanimi meti predvsem od daleč uspešno rešetali mrežo domačinov in kasneje sijajno zaposlovali tudi njihovega krožnega napadalca. Natanko tako kot pravi star rokometni algoritem plitko obrambno postavitev najprej načni od daleč in potem se sprošča prostor tudi za krožnega in krila. Trener Egipta Pasztor me pozitivno preseneča odkar vodi to reprezentanco, saj goji z njimi drugačen rokomet kot pred tem s Szegedom, kjer navzlic enormnemu proračunu in prostim rokam pri izbiri igralcev na evropski sceni ni dosegel presežka. Tudi njegova igra s košarkarskim srednjim zunanjim z neomejenimi pooblastili še zdaleč ni bila tako učinkovita ter uspešna, kot je igra Egipta.
Hrvaški igralci kot, da so podlegli atmosferi in šoku po poškodbi njihovega kapetana Duvnjaka. V sumljivih okoliščinah pa je odpadel tudi njihov novi kapetan Cindrić, ki pa ga ni bilo v kadru za tekmo. Pojasnilo trenerja Sigurdsona mene na tiskovni konferenci po tekmi ni prepričalo. Zatajil je tudi njihov izjemni vratar Kuzmanovič, ki ni pri strelih z razdalje kazal predstav od prej. Egiptovski vratar Muhamad Aly pa je na vratih deloval kot nekoč njegov soimenjak v boksarskem ringu, lahkotno kot metulj in pikajoč žoge kot osa. Seveda tudi zahvaljujoč nezbranosti domačih rokometašev, pri katerih očitno marsikaj ne teče kot bi moralo. Z malce zlobe bi lahko pripomnil, da se zadeve izgubljajo s prevodom nekje na relaciji trener in igralci.
V kolikor se bodo naši vrli možje danes izkazali proti resni reprezentanci Islandije, lahko suvereno vstopimo v tekmi tako proti domačinom in Egiptu. Ne smemo pa popuščati niti proti Argentini. Z Islandijo se moramo kosati samozavestno, a zbrano. Po moji presoji bodo odločale obrambe na čelu z vratarji, kjer nas lahko odlični dvojec rešuje s pomočjo odločne obrambe tako kot že mnogokrat doslej. Še bolj pomembne pa bodo tehnične napake oz. minimalno število le teh in dobra realizacija. V tem so današnji nasprotniki na vrhunski ravni. Naša pa je še ena prednost in to tako rekoč domačega igrišča, navzlic precejšnjemu številu otoških navijačev sem prepričan, da bodo naši prevladali in dali dodatno energijo našim rokometašem. In kot bi rekli naši sosedje v boj za svoje ljudstvo.
Piše: Aleš Praznik