Začel bom s tem, kar sem omenil na nek način v napovedi pred tekmo v zadnji kolumni. Odločile so tehnične napake in obrambe vratarja. Da se razumemo, med tehnične napake štejem tudi slabo realizacijo pri posameznih metih na gol. Namreč dobra realizacija je tudi v tesni korelaciji s tehniko meta, ki je pripeljana do perfekcije z nenehnim ponavljanjem posameznih metov iz različnih igralnih situacij. Žal v tem segmentu igre naši profesionalci z zajetno kilometrino niso pokazali suverenega in samozavestnega nastopa na tekmi proti vedno neugodni reprezentanci Islandije.
Naša vratarja sta bila še kar na višini zastavljenega cilja, a igralci žal ne. Bojim se, da so naši bili žrtve velikih pričakovanj in pritiska zveste publike, tako kot pred tem sosedje Hrvati. Navzlic ugodnemu žrebu smo tudi mi imeli smolo z boleznijo enega od nosilcev Boruta Mačkovška. Parole, kako gremo iz tekme v tekmo in smo vedno maksimalni, so za javnost prijetne za slišati, a od tega ni nič, če res ni pravilne osredotočenosti na samo pot, ne pa na cilj, ki ga vsi nekako nosimo globoko v dnu duše. Za osredotočenost pa morajo poskrbeti vsi, in če so igralci pod pretiranim stresom zaradi pritiska, ki so si ga ustvarili sami ali pa kdorkoli okoli njih, je za pomiritev in ciljno naravnanost – se ve kdo – tisti, ki je za to zadolžen. Z enim očesom sem namreč med našo tekmo spremljal tudi tekmo Španije proti Švedom in njihov trener ni niti enkrat izgubil živcev in razsodnosti ter je igralce navzlic že šestih golov razlike svoje moštvo uspešno pripeljal do točke v samem zaključku tekme. Naš selektor je bil za okus marsikoga preveč nervozen že od samega začetka tekme za razliko od njegovega načina vodenja na igrah v Parizu. Morda ali pa skoraj zagotovo je to davek na dvojno funkcijo klubskega trenerja in selektorja. V tem trenutku mu je potrebno pomagati in ga za začetek razbremeniti vsaj medijskih obveznosti naj to prevzame namesto njega nekdo drug tako kot Luka Žvižej na OI. Morda je za to najbolj primeren Aleksander Polak, ki neobremenjeno in strokovno pomaga na prvenstvu. Vsako moštvo ima na velikih tekmovanjih pravico do slabega dne in recimo, da se je to zgodilo našim rokometašem na včerajšnji tekmi.
Navzlic bolečemu porazu in preračunavanju, kako bi nam zmaga že skoraj zagotavljala četrtfinale, je še vedno vse v naših rokah in ne glede na nekatere spremembe imajo naši rokometaši še vedno kakovost, na osnovi katere lahko razmišljajo o najvišjih ciljih. Za začetek je potrebno najprej popraviti igro v obrambi, kjer naša visoka igralca v sredini po nepotrebnem in preveč izletavata po globini in tako odpirata prostor nasprotniku tako ali drugače. S svojo višino lahko več kot samozavestno postavljata uspešen blok v sredini. Že ko bo naš obrambni minister Borut Mačkovšek popolnoma zdrav, bo zadeva popolnoma drugačna in ko bo Blagi dojel, da ne more nihče mimo njega, v kolikor se drži vratarjevega prostora in tudi preko njega ne, bo zadeva že bistveno boljša. Najmanj, kar naše reprezentanca v tem trenutku potrebuje, je kritizerstvo, da ne rečem pljuvanje po komur koli, temveč je potrebno z vsemi silami stati njim v podporo. Tudi na tekmi z Argentino v sredo, ki je lahko prelomna za dvig samozavesti in povratek na pravo pot. Ampak vse pa je tako ali drugače na njih samih, kako se bodo znali pobrati po tem bolečem porazu. Jaz zaupam še vedno v njih in jim pri tem izrekam vso moralno in še kakšno podporo. Izkupiček in žrtve se štejejo vedno na koncu in kot je dejal lastnik jazz kluba v New Yorku, konec je, ko debela lady odpoje zadnji song tistega večera.
Piše: Aleš Praznik