Po ogledu vseh tekem v predtekmovanju z izrazitim fokusom na naši skupini in skupini, s katero smo se križali – obe sta igrali do četrtfinala v Zagrebu – lahko predstavim bolj poglobljen pogled, vezan tako na igro naše reprezentance kot ostalih moštev na SP.
Po tehtnem premisleku in treh šokantnih tekmah četrtfinala sem se pa zaenkrat odločil napisati prispevek v tej obliki. In bom igro naših in moštev, ki so igrala skoraj do konca, bolj podrobno seciral v prihodnje.
V kolikor bi bil še vedno predsednik Strokovnega sveta, pardon odbora, kar že s preimenovanjem pove zadosti, bi od selektorja najprej zahteval natančen vsebinski program dela za vse štiri faze rokometne igre in utemeljitev, koga se bo izbiralo ali koga ne v reprezentanco z utemeljenimi razlogi na strokovni osnovi. Sam se zavedam stanja v našem rokometu, zato bi selektorju dal popotnico »Če nisi enak v orožju, se moraš boriti z zvitostjo« in pa po kitajskem pregovoru »Ljudstvo je krepostno toliko, kolikor je kreposten vladar«. Glede vladarja mislim na selektorja, rojenega zmagovalca, kot ga prikazujejo mediji in bog ne daj na predsednika krovne organizacije, za katerega mi je škoda besed in misli o njem.
Vsebino omogočata:
Po tekmovanju pa bi mu na Strokovnem svetu postavil naslednja vprašanja. Pri vprašanjih ga tikam zato, ker sem ga jaz sprejel v Slovanovo rokometno šolo, ki sem jo takrat vodil in ne iz nespoštovanja do funkcije selektorja.
Vprašanje št. 1: A so menjave v tretji minuti oz. že v prvih desetih ali petnajstih stvar taktičnega načrta ali plod nezaupanja v posameznike?
Vprašanje št. 2: Menjave obramba-napad med izvajanjem protinapada verjetno ne prispeva k temu, da ustvarimo številčno premoč za doseganje tako imenovanih lahkih golov. Ali se morda motim oz. lahko izvem protiargument.
Vprašanje št. 3 : Ali po tvojem mnenju lahko igramo rokomet brez izrazitih strelcev z razdalje in zakaj?
Vprašanje št. 4: Predvidevam prejšnji odgovor, kako z nižjimi kreativnimi in hitrimi igralci igramo hitreje… Zato sledi vprašanje, zakaj po mnenju mnogih, ki se na rokomet spoznamo, igramo počasi in preveč statično. Ali je tudi to del tako imenovane španske taktike upočasnjevanja igre in kot bi nekateri rekli rokometni šah. In zakaj naši mojstri kreatorji igre potem izgubljajo tako veliko število žog?
Vprašanje št. 5: Ali imamo v našem sistemu igre natreniran in postavljen sistem vračanja po zgrešenem metu ali tehnični napaki in kako so v tem primeru razdeljene vloge igralcev vključno z vratarjem, ki naj bi pazil na dolgo podajo pred njegov prostor.
Vprašanje št. 6: V izjavah po tekmah sem se naposlušal tega, kako nismo bili zbrani, nismo imeli fokusa, kako bomo ali smo vedno dajali vse od sebe za navijače in dres z državnim grbom. Ali bi morda lahko pripisali nezaupanje igralcev do sebe tudi temu, da jim ne zaupa v popolnosti selektor, kar ves čas kaže s svojimi reakcijami ob igrišču, ki so na meji živčnega zloma. Zaradi žaljivega odnosa do igralcev je moral selektorski položaj namreč zapustiti Veselin Vujović, tebi pa se to dogaja tudi v klubu, kjer mi za posamezne tekme pravijo nekateri, da jim je nerodno, ko te gledajo in poslušajo ob igrišču na Kodeljevem.
Vprašanje št. 7: Pritisk na sodnike ves čas in rekcija na skoraj vsako njihovo odločitev … Ali to pripomore h končnemu rezultatu ali zgolj jemlje prepotrebno koncentracijo za vodenje tekme? Zanima me iskren odgovor.
Vprašanje št. 8: Kakšna je reakcija selektorja po porazu v garderobi ali v času po takšni tekmi v hotelu in na treningu? Pa tu ne pričakujem odgovora v slogu nekatere zadeve morajo ostati v družini oz. v garderobi. Če smo že pri družini tudi to, da nekdo pretepa ženo, pride slej ko prej na plano pa tu nikakor ne mislim na konkreten primer vezan na našo reprezentanco ali ljudi v njej oz. v strokovnem štabu.
Vprašanje št. 9: Kje vidiš rezerve pri delu po posameznih klubih v Sloveniji in koga vidiš v prihodnosti kot zamenjavo denimo za Mačkovška in Blagotinška ter kakšen naj bi bil model naše igre v obrambi v prihodnje?
Vprašanje št. 10: Je naša uvrstitev na OI v Parizu naš maksimum ali lahko v prihodnosti pot tvojim vodstvom posežemo tudi po odličju? Zate namreč velja maksima, da si rojen zmagovalec, in verjetno nisi zadovoljen niti s Parizom, kaj šele SP v Zagrebu.
Za zaključek pa moja misel najdena na FB, kjer dekan univerze ob promociji diplomantov v svojem govoru na zaključku pove, da v zaprtem prostoru izkazujejo največjo skromnost in dostopnost najbolj inteligentni ljudje. Upam, da imamo v reprezentanci preveč inteligentnih igralcev in so zato v svojih aspiracijah oz. željah po doseženem tako skromni. Kot zanimivost pa naj povem, da resne in urejene zveze poskrbijo ob testih skupinske dinamike tudi za psiho in inteligenčne teste. Vsaj za moje reprezentančne varovance lahko povem, da smo takšne teste izvajali pa tudi sam sem kot reprezentant SFRJ takšnim testom bil podvržen.
Piše: Aleš Praznik