Tokrat me ni doma zadržala neatraktivnost nasprotnika ali kaj drugega, temveč slabše počutje s prehladom. Pa tudi bilo bi skrajno neodgovorno do vseh v zagrebški Areni, s katerimi bi bil v stiku, pa četudi z masko, vse dokler nimam diagnoze, kaj je z mano. Najmanj, kar bi me zadržalo doma pa je nezaupanje od mene do naših fantov. Še vedno zaupam v naš rokomet in naše fante, a imam seveda kar nekaj pomislekov o tem, kako vse skupaj deluje. Po tekmi z Islandijo sem bil deležen kar nekaj ostrih odzivov, da sem v svojih komentarjih preblag in se ne ukvarjam z vzroki in bi lahko akterje povprašal po njih. V svoj zagovor moram povedati, da imam naš rokomet še vedno neizmerno rad in mu želim samo dobro, zato vedno ob kritiki poizkušam izluščiti tudi pozitivne zadeve in ohranjati preko mojih prispevkov – v kolikor jih kdo sploh spremlja – pozitivno vzdušje.
Vsebino omogočata:
Po prespanih nočeh in tekmi za popravo vtisa pa se lahko dela bilanca in se polagajo računi in to vseh akterjev. Začel bom s pogledom v prihodnost, kot je dejal naš selektor in se vprašal, kaj bo prinesla prihodnost v nadaljevanju sezone trem selektorjem, ki so istočasno tudi trenerji v klubih. Od tega dva, zanimivo, kar v našem ligaškem tekmovanju, kar je za njiju olajševalna okoliščina, saj se naša liga že dolgo ne more primerjati z marsikatero ligo v Evropi. Paulo Pereira selektor Portugalske se bo za nameček zadržal še najdlje na SP, Xavi Sabate se je s Češko poslovil pred četrtfinalom tako kot naš Uroš Zorman. Od vseh naštetih sem sindrom izgorelosti zaznal samo pri našem, kar se je odražalo pri njegovem načinu vodenja tekem, o katerem je bilo veliko govora že na družbenih omrežjih in tega ne bi ponovno izpostavljal. Včeraj sem uspel zaslediti na TV programu sosedov, kako je izšla knjiga njihovega proslavljenega strokovnjaka Lina Červarja. Ob tej priložnosti je nekaj spregovoril preko ekrana o motivih za nastanek knjige in povedal, da je za uspeh v rokometu ali športu nasploh potrebna najprej volja napraviti več od drugih in ambicija biti boljši. Mediteranski narodi pa so emotivni in hitrih reakcij, zato je potrebno z njimi delati še posebej tenkočutno. Knjiga ima preprost naslov – Rokomet. Zanimivo, kako sosedje znajo predstaviti delo nekoga, ko je pa izšla knjiga našega strokovnjaka Nika Markoviča, ki sicer nima tako zvenečih naslovov kot njegov hrvaški kolega, je pa kljub temu v svetovnem rokometu pustil globoko sled tako v sosednji Avstriji kot v Aziji pa se na povabilo predstavitve knjige ni odzvala nobena medijska hiša.
Zakaj omenjam tega uspešnega strokovnjaka? Zato, ker on je pa res rojeni zmagovalec in je za to vedno napravil več kot drugi. In ena od stvari, ki je ni nikoli priznaval, je utrujenost. Legendarna je njegova izjava, da njegove igralce po treningu morajo boleti glave in ne mišice. Pa ne zato, ker bi nenehno na njih kričal ali podobno, temveč ker na področju taktike, v kateri prihaja do nenehne interakcije med trenerjem in igralci ter med igralci prihaja tudi do konfliktov, ki jih morajo vsi skupaj reševati. Verjemite mi, da je to za vse najbolj naporno. Mi pa stalno poslušamo o dobrem vzdušju in utrujenosti. Utrujenost je najprej v glavah. Včeraj sem tudi prebral prispevek v našem največjem dnevniku o kolesarjih, ki imajo tako obsežen in natrpan urnik tekmovanj in treningov pa nikogar od naših asov, ki jih imamo kar nekaj v svetovni kolesarski seriji nisem slišal tarnati o utrujenosti. Pa je njihov šport glede na zahtevnost energetsko in psihično res brutalen. Tudi ostalih reprezentanc nisem zasledil, da bi jamrali o natrpanosti urnika in utrujenosti pa igrajo najmočnejšo ligo na svetu, ligo prvakov in v reprezentanci.
Več o nastopih naših s strokovnega vidika analize igre pa v naslednjem prispevku. Upam, da danes vsi uživamo v tekmah v Zagrebu, jutri pa v Oslu. Zato bom naslednjič nekaj napisal tudi na to temo.
Piše: Aleš Praznik