Nisem profesionalni novinar, temveč to delam iz ljubezni do rokometa. Lahko pa samovšečno zatrdim, da se pa na rokomet spoznam. Zato sem po tekmi z Islandijo zapustil Zagreb, odšel domov, da si spočijem in ne lajšam denarnice v predragem Zagrebu. Jutri pa se vračam na prizorišče in upam oz. si srčno želim, da bom lahko pisal po tekmi z Egiptom samo o pozitivnih stvareh.
Vsebino zagotavlja:
Tokrat bom začel s tekmo naših krvnikov na zadnji tekmi predtekmovanja. Očitno smo izgubili z najboljšim moštvom v naši skupini v nadaljevanju tekmovanja. Egipt na čelu s Pasztorjem me je razočaral s prikazanim. Nekdo bo dejal, da imajo tudi oni, kot vsi, pravico do slabega dne. Pasztor ima sloves vrhunskega trenerja in analitika, a za razliko proti Hrvaški tega slovesa ni upravičil. Ne vem, zakaj je menjal vratarja, tudi igra v obrambi ni bila tako kompaktna in učinkovita kot na prejšnjih tekmah, v napadu pa ni bilo učinkovitosti s položaja zunanjih v kombinaciji s krožnim in krili. Res pa je, da je obramba islandskih rokometašev bila mnogo boljša kot hrvaška in v tem pogledu je njihov selektor prekosil slavnega Španca, ki v zadnjih letih ni napravil s svojim delom nekega presežka, čeprav je v Španiji bojda čislan kot velik strokovnjak. Oni pač znajo ceniti to, da je bil svetovni prvak z njimi v Tunisu 2005. Moram povedati, da sem seveda ob naših velik navijač Islandije, pa ne zato, ker bi mi ta država tako ali drugače bila pri srcu, ampak zato, ker mi je enostavno všeč njihov način dojemanja in igranja rokometa. Pa tudi zaradi tega, ker imajo približno toliko prebivalcev kot Ljubljana z okolico pa so že osvojili srebrno olimpijsko odličje. Nazaj h koreninam bi lahko veljalo za nas, če bi primerjal njih z nami. Oni še vedno vzgajajo in šolajo plejado vrhunskih igralcev, ki vsi igrajo pomembne vloge v svojih klubih po Evropi in igrajo elementarni rokomet, v katerem so vsi nevarni za nasprotnikova vrata in izkoristijo najmanjšo vrzel v obrambi nasprotnika za met ali pa pravočasno podajo naprej soigralcu, ki je še v boljšem položaju za met. Pri njih skoraj ne vidiš tehničnih napak pri metih pa imajo tako imenovani ubijalski instinkt in posledično visok odstotek pri realizaciji. Kolikor vem, je to med drugim tudi zato, ker z velikim številom ponavljanj trenirajo rokometne vsebine. Za telesno pripravo pa so vzgojeni tako že od malega, da zanjo poskrbijo več ali manj sami, tako kot vsi Skandinavci. Nazaj h koreninam bi lahko veljalo pri nas v primerjavi z njimi tudi pri kadrovanju oz. selekcioniranju igralcev in sicer, da bi tako kot oni iskali igralce s takšnimi telesnimi lastnostmi, da bi znova imeli zunanje tipa pokojnega Iztoka Puca ali Aleša Pajoviča ali Boruta Mačkovška. Pri tem sem prepričan, da smo izgubili kompas.
Tekmo z Argentino, ki mi je sicer na trenutke bila po igri celo všeč, a so se mi zamerili zaradi poškodbe Nejca Cehteta, ne bom komentiral, razen, da me veseli nakazan potencial Tadeja Kljuna. Upam pa, da so naši prikazali obrise tega, s čimer bi lahko premagali Egipt. Za moštvo Islandije sem skoraj zagotovo prepričan, da ne bodo popuščali tudi proti domačinom in v primeru našega uspeha z Egiptom se lahko nadejamo uspeha tudi proti Hrvaški. To zveni sicer rahlo navijaško, a dokler je možnost v duhu pripadnosti, ni s tem nič narobe. Ponovnega vpoklica nekdanjega kapetana Dolenca tudi ne bom komentiral, razen, da se je tudi Elizabeth Taylor dvakrat poročila z Richardom Burtonom. To je za mlajše generacije igralka, ki je zaslovela z vlogo še kot otrok v filmu Lassie se vrača, Richard pa z vlogo Maršala Tita v Bitki na Neretvi v naši nekdanji skupni državi. To omenjam zato, ker sem danes govoril o vračanju h koreninam, pa sem prepričan, da mlajše generacije tudi nič ne vedo o legendi svetovnega rokometa še vedno živem in iskrivega rokometnega duha Vladu Štenclu ali Stenzelu, kot so ga preimenovali Nemci, s katerimi je osvojil SP 1978 na Danskem. Pred kratkim je imel čudovit intervju v hrvaškem časniku, ki bi lahko dal misliti marsikomu.
Privrženci rokometa se v vidimo jutri v Zagrebu in pomagamo našim k ponovnemu odmevnemu razultatu.
Piše: Aleš Praznik