Leopold Jeras-Majč, rokometni trener z bogato kariero, tako v moškem kot v ženskem rokometu. Nekoč pri RD Kolinska Slovanu tudi moj trener, je v marsičem bil prvi za slovenski rokomet. V nekoč najmočnejši ligi na svetu je v sezoni 1980/81 uspel osvojiti z moštvom RD Kolinska Slovan naslov državnega prvaka SFR Jugoslavije in s tem zagotovil uvrstitev v naslednji sezoni v takratni »Pokal državnih prvakov« v organizaciji takrat še IHF-a, ker EHF sploh še ni obstajala. Kasneje je vodil ŽRK Belinko Olimpijo in z njo bil finalist pokala SFRJ. Po povratku v moški rokomet je treniral precej slovenskih prvoligašev in med drugim soustvarjal evropske RK Mobitel Prule 67. Krona njegove trenerske poti je bila prevzem članske reprezentance Slovenije in osvojitev 5. mesta na EP 2000 v Zagrebu na Hrvaškem, kjer si je naša reprezentanca v neposrednem dvoboju proti domačinom z zmago zagotovila nastop na olimpijskih igrah 2000 v Sidneyu. In nato sam nastop na OI ter končno 8. mesto. To je bil še dolgo časa naš najboljši rezultat na igrah pa uspeh v Zagrebu najboljša uvrstitev na EP do domačega prvenstva 2004 in srebrnih vitezov.
Po malce slabšem začetku na položaju selektorja in ne uvrstitvi na SP v Egiptu ste imeli še vedno zaupanje v takratne reprezentante ali kandidate za reprezentanco, da bi jim lahko uspel podoben podvig, kot je bila takratna prva uvrstitev kateregakoli moštvenega športa z reprezentanco na največji športni dogodek?
Ko sem prevzel reprezentanco je bila neuspešna v kvalifikacijah za EP v Italiji 1998. Sam sem imel premalo časa, da bi sestavil moštvo po svojem okusu v tako kratkem času in da bi vzpostavil red, ki sem ga želel za doseganje rezultata. Skozi kvalifikacije za Egipt in kasneje se je v tem obdobju izoblikovala reprezentanca, kot sem jo želel. Skozi pripravljalne tekme predvsem proti Hrvaški pri njih in ugodnih rezultatih v neposrednih soočenjih sem dobil pravo zasedbo za višje cilje. Kot posledica tega so nam skladno s tem začele rasti tudi ambicije in samozavest.
Kaj pa je bila osnova za takšno samozavestno razmišljanje?
Kot že rečeno, tekmi s Hrvati pri njih pa tudi ostale pripravljalne tekme in turnirji so dvigovali samozavest tako pri igralcih kot pri nas v strokovnem vodstvu. Nenazadnje so bili Hrvati pred tem le olimpijski prvaki v Atlanti in so imeli status rokometne velesile. Tudi status igralcev pri njih je bil bistveno drugačen kot pri nas. Se pravi enostavno povedano – boljši. Posledica vsega tega je bila, da so igralcem in nam zrasle ambicije po zmagi nad njimi na EP v Zagrebu, da smo začeli razmišljati vsi skupaj tudi o odličju na igrah v Sidneyu. Z uvodnima tekmama proti Franciji in Švedski se je pokazalo, da so ta razmišljanja bila tudi v realnih okvirih. A žal smo plačali davek temu, da smo bili še premalo afirmirana in prepoznavna rokometna država v kratkem času po osamosvojitvi. To se je najbolje pokazalo, ko smo po odličnem polčasu proti Švedom doživeli boleč preobrat kot posledica obiska sodniške garderobe takratnega predsednika EHF Staffana Holmqvista, iz katere se je slišalo vpitje na sodniški dvojec. V drugem polčasu so njihovi reprezentanti skupaj z vodstvom tudi zapustili igrišče kot del pritiska na sodnike in s tem uspeli spremeniti tok tekme. S tem je povezan tudi zanimiv odnos naših veljakov, ki pri tem niso nič ukrepali proti potezi nasprotnika. Za nameček pa je še takratni predsednik RZS med polčasom prišel v garderobo in mi kratil čas za pripravo moštva v drugem polčasu. Imel je tudi idejo, da bi mimo protokola med turnirjem odvzel nekomu mesto na naši klopi in bil del uradne ekipe. Skratka dogajalo se nam je en kup blago rečeno porodnih krčev na OI, zaradi katerih so se nam razblinile sanje o odličju. Presenetljiva je bila tudi vloga kasnejšega selektorja Matjaža Tominca, ki se je mimo mene pojavil kot nekakšen svetovalec in bil ves čas prisoten na igrah – sicer izven olimpijske vasi, ne kot uradni član delegacije – in že v Zagrebu ob zaključku EP, brez da bi mene kdorkoli vprašal, kaj menim o tem.
Kakšna je bila sestava moštva ali ste se zanesli bolj na starejše izkušene igralce ali na mlajše ali zmes obojega?
V selekciji sem vzpostavil nekakšno konkurenčnost med mlajšimi igralci in starejšimi bolj izkušenimi med katerimi je bil vodja – žal pokojni – Iztok Puc, med mlajšimi pa je prevladoval že Aleš Pajovič. Žal sem se moral odreči Boštjanu Ficku zaradi poškodbe in smo zaradi tega bili na položaju organizatorja igre po moji presoji kar oslabljeni. Z njim bi lažje prenašal svoje taktične zamisli na igrišče.
Kdo so bili nosilci igre, kako ste bili zadovoljni z njihovim učinkom?
Kot že rečeno, se ve, kdo sta bila nekakšna vodnika svojih generacij, a uspešnost moštva sem vedno gradil na kolektivu, zato ne bi izpostavljal posameznikov. Razen dveh zdrsov na začetku proti Franciji in Švedski ter davka na naš še neuveljavljen položaj v mednarodnem rokometnem prostoru, se je naša reprezentanca predstavila v dobri luči in nenazadnje dosegla odmeven rezultat in končno 8. mesto. Krivično bi bilo do vseh, če s tem dosežkom ne bi bili zadovoljni – na čelu z mano.
Kakšna so bila pričakovanja vas v vodstvu reprezentance in samih igralcev?
Kot že rečeno smo vsi v reprezentanci na čelu s strokovnim vodstvom resno razmišljali o odličju in za to bili pripravljeni storiti vse in smo se v tem duhu tudi zavzeto pripravljali. Posledično so se verjetno te ambicije prenesle tudi na krovni organizaciji.
Kaj pa vodstvo OKS na čelu s pokojnim Janezom Kocijančičem in RZS s predsednikom Zoranom Jankovićem?
Za OKS je bila to precej nova situacija saj smo bili sploh prvi, ki nam je iz moštvenih športov uspela uvrstitev na OI in zato OKS na čelu s predsednikom Janezom Kocijančičem verjetno ni verjela v to, kar smo si mi zastavili. Kot posledica tega je bila morda tudi slabša logistika za nas in določeni zapleti, o katerih pa rajši ne bi govoril in pogreval za nazaj. Krovna panožna organizacija z novim predsednikom pa tudi še ni imela dovolj izkušenj in organiziranosti ter moči za najvišje cilje navzlic ambicioznosti predsednika.
Kaj bi kot zaključno misel oz. za zaključek še želeli povedati za naše bralce?
Navzlic pričakovanjem pred OI v Parizu in pozitivnemu vzdušju pred začetkom iger moram izpostaviti nekaj, kar mi že dolgo leži na duši. To sicer nima povezave s športom, v katerem sem bil celo življenje, a vendarle moja družina je poleg očeta dala še dva njegova brata med NOB za domovino. Vsi trije so med II. svetovno vojno dali življenje za domovino. Sam nisem dal življenja, sem pa ga posvetil slovenskemu rokometu in bi kot prvo pričakoval drugačen odnos do mene in moje družine od ljudi, ki imajo vpliv ter posredno krojijo naše usode. Pa tudi, ko sem bil po mnenju mnogih uspešen, sem imel ves čas občutek, da se me malce podcenjuje in odnos do mene ni bil spoštljiv, kot bi si zaslužil. Država bi morala ne samo na moralno etični ravni pač pa tudi na področju sistemske ureditve napraviti več za ljudi, ki smo našemu športu nekaj dali in Slovenijo v tem smislu postavljali na mednarodnem področju v ugleden položaj. Bil pa dodal še to, da ima vsaka zadeva svoje temelje in denimo brez dela pokojnega Jožeta Šilca, ki je bil pred mano četrti z moštvom Kolinske Slovana v takratni najmočnejši ligi na svetu verjetno meni ne bi uspelo sezono za njim osvojiti prvenstva SFR Jugoslavije in se uvrstiti v Pokal državnih prvakov, kjer je Slovan znova pod vodstvom Šilca osvojil odmevno drugo mesto. Pomembno vlogo pri njem in pri meni pa je imel strokovni sodelavec mag. Cveto Pavčič, takratni vodja katedre za rokomet na današnji Fakulteti za šport. Enako velja za pokojnega Mitjo Vidica, ki je ustvarjal in ustvaril podlago, da nam je z mano na čelu uspela prva uvrstitev ženskega moštva iz Slovenije v takratno I. zvezno žensko rokometno ligo države nosilke zlatega odličja na OI v Los Angelesu 1984, kar je povedno samo po sebi.
Kaj pa bi povedali našim rokometašicam in rokometašem tik pred začetkom OI?
Rokometna Slovenija ima razlog za samozavest, kar sem govoril tudi pred in med igrami v Sidneyu in nima razloga za pretirano skromnost. Naj nastopi na sleherni tekmi samozavestno s polno močjo in znova bomo lahko ponosni nanje.
Leopold Jeras-Majč se upravičeno uvršča med rokometne velikane v zgodovini slovenskega rokometa. Svojo sled pa je pustil tudi v Nemčiji, kjer je anonimni klub iz severa pripeljal iz najnižje lige na rob Bundeslige v sedemdesetih letih. Tudi s pomočjo letošnjega prejemnika Bloudkovega priznanja Zdenka Mikulina iz Ribnice. Zakorakal je v devetdeseta leta in je še vedno čil ter športno aktiven v rekreativnem nogometu s svojimi rokometnimi oz. športnimi prijatelji. Zahvaljujemo se mu v imenu ljubiteljev rokometa za pogovor in mu želimo vse naj… še naprej.
PIŠE: Aleš Praznik