Alenka Cuderman verjetno mlajšim generacijam ni znana kot rokometašica iz Slovenije, ki je svoj talent najprej brusila na Gorenjskem v matičnem klubu RK Preddvor, nato pri našem legendarnem trenerju Mitji Vidicu v RK Olimpiji in zaradi visokih ambicij pri takrat najmočnejšem jugoslovanskem klubu RK Radnički iz nekdanje skupne prestolnice Beograda pod vodstvom prav tako legendarnega in v Sloveniji poznanega Vinka Kandije nekoč trenerja RD Slovan in kasneje RK Krim. Od tam se je tudi prebila v izostreni konkurenci igralk nekdanje skupne države v člansko reprezentanco Jugoslavije (naprej SFRJ) in z njo še vedno kot edina naša rokometašica nastopila na OI v Los Angelesu 1984 in osvojila pod vodstvom selektorja Josipa Samaržije zlato odličje. Imel sem jo priložnost spremljati na treningih na Banjici, saj so dekleta Radničkega trenirala pred nami. To je bilo štiri leta pred OI, ko sem bil na služenju vojaškega roka v Beogradu in treniral skupaj z rokometaši Crvene Zvezde pod vodstvom legendarnega rokometaša in trenerja dr. Branislava Pokrajca. Na lastne oči sem se lahko prepričal v fanatično in predano vodenje moštva Vinka Kandije. Prav tako je to veljalo za njegove igralke. Na tej poti ni bilo predaje in izbire. Za ceno včasih tudi zdravja se na treningih ni popuščalo. Ovira niso bili tudi krvavi žulji na nogah od silnih naporov. A vse to je naša klena Gorenjka zdržala in zato je zapisana v našo knjigo zlatih olimpijcev še vedno kot edina nosilka rokometnega odličja najžlahtnejšega sijaja na OI, pa tudi kot prva Slovenka z zlato olimpijsko medaljo.
Alenka vrniva se malce v najino mladost saj sva se spoznala na skupni akciji mladinskih reprezentanc SFRJ v Bolgariji na prvenstvu Balkana v rokometu za dekleta in fante. To je bil zate nedvomno en prvih korakov na tvoji bogati rokometni karieri. Če me spomin ne vara je to bilo pet let pred OI v Los Angelesu 84 in zanimivo bi bilo koliko vas je iz te mladinske reprezentance doživelo potem OI?
Moja reprezentančna pot se je najprej začela v mladinski reprezentanci Slovenije, ki je nastopala na takratnih turnirjih Bratstva in enotnosti-državnem prvenstvu republik in pokrajin SFRJ, od tam pa sem se prebila v mladinsko reprezentanco SFRJ in zelo kmalu v B člansko selekcijo, ki je v določenem trenutku celo premagovala A selekcijo, ki je imela že malce ostarelo udarno sedmerico igralk, me pa smo bile poletne, hitre in predvsem tekmovalno ambiciozne. Iz mladinske selekcije, ki si jo videl v Loveču v Bolgariji na balkanskem prvenstvu 1979 smo se uvrstile v člansko reprezentanco štiri igralke.
Ekipa za OI se je postopoma gradila preko mladinskega svetovnega prvenstva 1979 v Prištini (tretje mesto) in 1981 v Montrealu (drugo mesto) in članskega svetovnega prvenstva 1982 v Budimpešti (tretje mesto).
Pri koliko letih si odšla v RK Olimpijo k Vidicu? Kot zanimivost naj Ti povem, da naš trener iz Velike Nedelje Vili Trofenik še zdaj v svojem arhivu hrani individualni program, ki ga je zate sestavil Mitja Vidic. In koliko si bila stara ko si odšla v Beograd?
Z Mitjo je povezanih toliko lepih spominov. Odkril me je na slovenskem solskem pionirskem prvenstvu, kjer je ekipa Preddvora zmagala in me povabil v Olimpijo, ko sem napolnila 15 let. To, da je imel zame napravljen individualni program dela samo potrjuje njegovo strokovnost in entuziazem, ki ga je udejanjal tudi s tem, da me je vsakodnevno vozil po večernem treningu domov v Preddvor, ker avtobusa tako pozno ni bilo več. Mitja bi si po moji skromni presoji zaslužil posthumno posebno mesto v okrilju RZS za vse zasluge, ki jih je imel za slovenski ženski rokomet, pa ne nazadnje tudi pri vzgoji in šolanju trenerjev, ki jih je dolga leta usposabljal v Seči.
V beograjski Radnički sem odšla na povabilo trenerja Vinka Kandije po končani srednji šoli pri 19 letih.
Koliko let je bilo skupaj okostje zmagovalne reprezentance na OI La 84 in kako dolge so bile zaključne priprave na njih in kje ?
Okostje reprezentance je bilo skupaj najmanj en olimpijski ciklus oz. že en prej starejše nosilke igre, ki so na OI v Moskvi prav tako osvojile odličje, a manj blesteče kot v Los Angelesu, le stopničko nižje po porazu v finalu proti takratni Sovjetski zvezi. Takrat smo bile igralke večinoma ali vse izključno profesionalke v pravem pomenu besede, rokomet je bil nas poklic. Le redke smo ob tem tudi študirale. Tu lahko omenim maksimalno razumevanje ekonomske fakultete v Beogradu za moj študij, kjer so mi z dodatnimi izpitnimi roki omogočili, da sem pred povratkom v Slovenijo končala tri letnike študija.
Pa okolica nas je športnike res cenila in spoštovala kar se kaže še sedaj, ko se vsake toliko na obletnicah dobivamo v Beogradu. Že v klubih se je vrhunsko treniralo, za reprezentančne priprave pa smo imeli mnogo več časa. Same bazične priprave so bile vsaj en mesec dolge, potem pa še pred samim tekmovanjem znova vsaj en mesec rokometnih treningov, pripravljalnih tekem ali turnirjev. Pa še to je potrebno povedati, da je bilo tekmovanje v 1. zvezni ženski rokometni ligi na res visoki ravni, saj ni nobena igralka smela zapustiti domovine pred 28 let starosti.
srečanje v Beogradu ženske in moške zlate reprezentance iz LA 84 ob 40.obletnici
Kakšni so tvoji spomini na mesto angelov in filmskega glamurja? Koliko ste imeli ob tekmovalnem programu sploh časa za vse ostalo. Vaš fokus je glede na končni uspeh bil verjetno bolj ali manj ves čas na tekmah in pripravi na njih.
V času OI so temperature presegale 38 stopinj celzija, zato smo se v času tekmovanja izkljucno zadrževale v notranjih prostorih olimpijske vasi, ki smo jo zapuščale samo v času treningov in tekmovanja. Popolnoma nova stvar za nas so bili veliki računalniki v olimpijski vasi, kjer je bila zbrana baza podatkov vseh nastopajočih športnikov, vsi smo imeli svoj elektronski naslov, tako da je bila komunikacija aktivna.
Naše bivanje v LA je bilo vezano na čarter let zadnjega dela športne delegacije SFRJ. Sistem rokometnega tekmovanja je bil takšen, da smo zaključile igre 4 dni pred odhodom in tako smo imele čas za spremljanje finalnih obračunov nasih vaterpolistov, rokometašev in košarkašev, vseh dobitnikov zlate oz. bronaste medalje (košarka) in tudi za ogled Disneylanda. Po finančnem polomu OI v Montrealu 1976 so bile OI v LA prvič organizirane z ekonomsko podlago in vkljucitvijo sponzorjev. Zato so bile to prve igre uspešne po zaslužku organizatorjev merjenem v stotinah milijonov in so na nek način postale model za kasnejše igre v komercialnem smislu. Spominjam se, da so denimo posamezni reklamni bloki med TV prenosi vskočili tudi v odločilnih trenutkih tekem in so trajali, na nase začudenje, kar nekaj minut, popolnoma brez občutka za šport oz. gledalce.
Na otvoritveni slovesnosti smo bili v defileju športnikov skupaj z reprezentanti ZDA in večina nas je bila vzhičena ob družbi takratne globalne športne zvezde Carla Lewisa naslednika legendarnega Jeesea Owensa iz Berlina 1936. In z njim sem se uspela fotografirati in ta slika ima v mojem arhivu posebno častno mesto. Na otvoritveni slovesnosti je blestel prav tako globalna glasbena zvezda Lionel Richie s hitom All Night Long. Med našimi športniki smo se družili tudi z našimi Slovenci, žal že pokojnim nogometašem Markom Elsnerjem, ki je skupaj s Srečkom Katancem osvojil olimpijski bron v nogometu, Rolandom Pušnikom- zlatim rokometašem ter košarkarico Polono Dornik ter plavalcema Borutom in Darjanom Petričem.
Kaj se Ti je najbolj ob sprejemu odličja in poslušanja naše takratne himne najbolj vtisnilo v spomin?
Občutek osebne izpolnitve in popolne sreče, pa tudi to da smo bile vse, ne glede na to od kod je katera prihajala, neverjetno med seboj povezane in neizmerno ponosne na domovino in njene simbole, še posebej pa na reprezentančni status in dres. Kot sem že omenila nas rokomet povezuje še danes in veselimo se vsakega novega srečanja, ki traja vsaj tri dni in je poln spominov ter pozitivnih čustev povezanih z našo športno mladostjo.
Je naša takratna rokometna diva Svetlana Kitić-Ceca imela res tako velik vpliv na končni uspeh ali je bil za to bolj zaslužen celotni kolektiv s svojo kolektivno igro v vseh pogledih?
Popularna Ceca je bila res prava rokometna veličina in je nedvomno imela eno od nosilnih vlog v igri jugoslovanske reprezentance kar dolgo obdobje, vendar je na olimpijskem turnirju glavno breme prevzela Jasna Merdan Kolar iz Mostarja, ki je z izrazitim napadalnim učinkom na položaju srednje zunanje postala najboljša strelka turnirja. Sicer pa so bile igralne vloge in hierarhija v moštvu razdeljene tako, da je sleherna igralka na posamezni tekmi dala svoj del h končnemu uspehu. Zato je imel zasluge takratni selektor Josip Samaržija-Bepo ob Kandiji in Turčinu iz Sovjetske Zveze eden od takratne vodilne strokovne trojke v svetu ženskega rokometa.
Katero moštvo je predstavljalo največjo oviro do končnega zmagoslavja?
Naša največja ovira do končnega zmagoslavja je bila iz Azije, kasnejša večkratna olimpijska prvakinja reprezentanca Južne Koreje, ki nam po igralnem slogu, s svojo hitro nepredvidljivo igro, ni ustrezala. A smo tudi to uspešno zaključile, predvsem zaradi naše večje taktične širine in pripravljenosti tudi na tak način igranja rokometa. Pri tem nam je pomagal še vedno prislovični balkanski športni šarm in kreativnost v igri.
In še za zaključek najinega pogovora. Kakšno popotnico bi poleg športne opreme dala v potovalno malho- s svojimi bogatimi izkušnjami- našim dekletom, že zdaj med pripravami, še bolj pa ob samem odhodu na OI v Pariz 24?
Rokometašice so z uvrstitvijo na OI naredile izjemen, zgodovinski korak. Prav je, da se zavedajo svojih kvalitet, imajo izkušnje z velikih tekmovanj, zato lahko s polno mero optimizma krenejo v pripravljalno obdobje. Nimajo obremenitev nad seboj, zato naj gredo v boj s tekmicami pogumno, odločno in iščejo svoje priložnosti za presenečenje, tudi proti favoritkam, ki bodo obremenjene z dolgim turnirjem in končno zmago. Naj uživajo v igri, gojijo ekipni duh, dajo vse od sebe in verjamem, da rezultat ne bo izostal. Srečno Slovenija!
Cudermanova ob svetovni legendi atletike Carl-u Lewis-u
Alenka Cuderman je z zlatimi črkami zapisana v anale slovenskega športa, saj je svoj pečat pri nas pustila tudi po OI v LA 84, ko se je vrnila v Ljubljano k ŽRK Belinki Olimpiji in uspešno nastopala za njo pod vodstvom trenerja Leopolda Jerasa pred odhodom v tujino. V tem času je uspešno dokončala študij ekonomije in najprej naredila uspešno kariero v bančništvu, nazadnje na Dunaju. V rokomet se je najprej aktivno vrnila kot mednarodna delegatka in članica pomembnih komisij ženskega rokometa pri EHF, potem kot vodja ženskega rokometa in Master Plana pri EHF. Idejno in praktično pa je eden glavnih tvorcev in vodja obširnega programa »Respect Your Talent« pod okriljem EHF, ki je v pomoč mladim talentom na poti v profesionalni šport in v katerem imamo ambasadorje tudi iz Slovenije v Ani Gros, Vidu Kavtičniku, Luki Zvižeju in Domnu Makucu. V ta projekt s trajnostnim učinkom, je vložila energijo, znanje in izkušnje, tako športnice kot uspešne bankirke. Tu se je kot vrhunska profesionalka na vsakem področju, ki se ga je kdaj koli lotila naša rokometna dama znova pokazala, da je domovina lahko več kot ponosna nanjo in njeno dosedanjo življenjsko pot, ki je lahko za vzgled mnogim mladim športnicam in športnikom.
Pogovor pripravil: Aleš Praznik