V 76. letu starosti in po dolgoletni zahrbtni bolezni se je poslovila legenda slovenskega rokometa, Miro Požun.
Požun je zelo zaznamoval slovenski rokomet. Sprva je bil pomočnik selektorja članske reprezentance, ko je stal ob boku Tonetu Tislju, ampak je kmalu prevzel vajeti v svoje roke. V prav lepem spominu ga bodo ohranili privrženci celjskega rokometa, saj je s Celjani leta 2004 osvojil naslov evropskih klubskih prvakov. V istem letu so Celjani osvojili tudi evropski superpokal.
Svojo trenersko pot je začel v Velenju in v Šoštanju, slovensko izbrano vrtso pa je vodil kar v dveh obdobjih, in sicer med letoma 1995 in 1996, pozneje pa še med leti 2007 in 2009. Leta 1995 je na svetovnem prvenstvu na Islandiji s člansko reprezentanco osvojil 18.mesto, leto kasneje je bil na evropskem prvenstvu v Španiji 11., leta 2008, prav tako na evropskem prvenstvu, pa je bil 10.
V prav lepem spominu ga bodo ohranili številni slovenski rokometaši, skozi njegovo rokometno šolo pa je šel tudi nekdanji selektor Boris Denič. Pomemben pečat je pustil predvsem pri Sergeju Rutenki, kateri zanj pravi, da mu ni bil zgolj trener ali selektor, ampak mu je bil kot oče, najboljši prijatelj, včasih tudi terapevt. Miro je imel izjemno oko za talent in za delo z mladimi igralci. Bil je tisti, ki je “odkril“ Iztoka Puca, pomebno vlogo pa je odigral tudi v karierah Rolanda Pušnika, Uroša Šerbca, Aleša Pajoviča, Renata Vugrinca, Vida Kavtičnika, Uroša Zormana in Romana Pungrtnika.
Slednji je tudi zapisal: “Saj smo vsi nekako pričakovali, da se bo to enkrat zgodilo, ampak ko se zares zgodi, pač ne moreš bit pripravljen. Pretresen sem. Kar drži, da je bil Miro oče slovenskega rokometa. Tega smo se v bistvu cel čas zavedali, ne samo sedaj, ko žalujemo. Pustil je velik pečat, tudi na meni, saj je bil moj trener. Bil je velik ne samo kot strokovnjak in pedagog, ampak tudi in predvsem kot človek. Včasih smo se malce šalili iz njega, ampak vedno smo ga spoštovali. Poznalo se mu je, da je učitelj in je svojo pedagoško žilico prenesel na šport. Ni bil trener, ki se je jezil, vriskal in skakal, ampak je znal svoja čustva lepo ubesediti in razložiti. Pogosto je uporabljal prispodobe, na treningih nam je pripovedoval anekdote, večinoma s Krka, ki je bil njegov drugi dom, ali o svojem vnučku. Lahko mu rečem samo hvala. Miro je bil vedno gospod, na igrišču, ob igrišču, v zasebnem življenju.”
Miro je bil vse do zadnjega pozitiven. Svojo karierno oz. trenersko pot je zključil v sezoni 2010/2011 kot trener RK Celja Pivovarne Laško. Svoja zadnja leta je pretežno preživel na Krku, ki mu je bil kot drugi dom. Ampak od rokometa se ni poslovil leta 2011. Slovenske rokometaše je spremljal in spodbujal še naprej. Junija smo lahko z njim klepetali v Kopru, ko je navijal za slovensko izbrano vrsto na tekmi proti Madžarski. Bil je tudi priča spektakularemu nastopu slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Franciji, ko so rokometaši osvojili bron, dočakal pa je tudi zalto kolajno iz evropskega mladinskega prvenstva. Takrat se je lahko popolnoma prepričal, da je njegova zapuščina še vedno živa.
Tudi Ognjen Backovič je na svojem Tweeter profilu delil eno lepo misel v spomin na pokojno legendo: “Odšel je človek, ki je zaznamoval športno panogo, obdobje in generacije rokometašev. Človek, ki je“našel! Iztoka Puca, popeljal Celje na vrh in pustil neizbrisan pečat skozi delo v reprezentaci. Človek, ki si ne zasluži minute tišine, ampak 10minut stoječega aplavza! Miro Požun hvala!”
Miro, počivaj v miru!
Pripravila: Manja Fišter
Foto: Vid Ponikvar / Sportal