V celjski dvorani Zlatorog sta se nocoj, simbolično še zadnjič poslovila Uroš Zorman in Luka Žvižej. Dogodek je privabil ogromno število rokometnih legend, ki jih v Sloveniji verjetno ne bomo več tako kmalu videli.
Slovenska rokometna zveza je v teh dneh praznično obarvana. Včeraj je na ljubljanskem gradu potekala svečana prireditev, na kateri so praznovali 70-obletnico te športne ustanove. Danes ob 19.15 pa se je velik del rokometne karavane, ki je bila pristona že v Ljubljani, preselil v Celje. Zorman in Žvižej sta namreč iz rokometnih legend sestavila vsak svoje moštvo, v katerem so bili tako “upokojeni”, kot tudi aktivni igralci. Tekmo so s klopi tudi vodili trenerji svetovnega kova.
Prva uradna tekma slovenskih rokometašev na vozičkih
Dogajanje, ki je napovedovalo večerni vrhunec, se je pričelo že ob 16. uri. Takrat sta se namreč pomerili slovenska in hrvaška reprezentanca na vozičkih. Za Slovenijo je bila to sploh prva uradna tekma. Srečanje se je sicer odvilo v korist Hrvatov (8-18), tekma pa je potekala v prijateljskem vzdušju. V prvih minutah sta se igralcem na igrišču pridružila tudi Luka Žvižej in legendarni Ivano Balić.
Slovensko moštvo so zastopali Nenad Stojaković, Enis Musić, Matej Lednik, Vinko Hren, Aleš Povše, Janez Hudej, Simon Gračner, Boris Hebar, Aljoša Škaper, Klemen Lokar, Toni Zakrajšek in Nejc Stakne, vodil pa jih je trener Barič.
Lepo slovo v družbi legend
Kot napovedano je bila celjska dvorana lepo popolnjena. Nekdanjega slovenskega reprezentanta Dragana Gajića je sicer skrbelo, da Žvižej in Zorman ne bi dobila ustrezne podpore iz tribun, vendar so se tovrstni strahovi izkazali za zmotne.
Ekipi, Team Zorman in Team Žvižej sta se razdelili tako, da je v vsakem izmed moštev prevladovala mešanica slovenskih in tujih rokometašev.
Zormanovo moštvo so tako sestavljali: Beno Lapajne, Jose Javier Hombrados, Arpad Šterbik, Zoran Jovičić, Manuel Štrlek, Momir Ilić, Davi Davis, Boštjan Ficko, Miha Zarabec, Dean Bombač, Talant Dušebajev, Domagoj Duvnjak, Zoran Lubej, Julen Aguinagalde, Uroš Bundalo, Petar Metličić, Jure Dolenec, Marko Vujin, Sebastian Skube, Ivan Čupić, Vedran Zrnić, Uroš Bregar, Mirza Džomba, Dragan Gajić in Matej Gaber.
Žvižejevi soigralci na Rokemetni Simfoniji pa so bili: Goraz Škof, Urban Lesjak, Ivan Gajić, Patrik Čavar, Tilen Kodrin, Nenad Bilbija, Aleš Pajović, Davor Dominković, Sergej Rutenka, Ivano Balić, Rok Praznik, Miha Žvižej, Igor Vori, Tomaž Tomšič, Renato Vugrinec, Vid Kavtičnik, Laszlo Nagy, Žikica Milosavljević, Roman Pungartnik in Blaž Janc.
Na trenerski klopi je vladala prava gneča, saj sta si Žvižej, oziroma Zorman izbrala po pet oziroma šest trenerjev. Vsi te strokovnjaki so bili seveda vpeti v kariere odličnih slovenskih reprezentantov. Zanimivo je, da je vlogo vodje ekipe Uroša Zormana opravljal kar Zoran Janković, ljubljanski župan, ki je vlogo seveda vzel s šcepcem humorja.
Kot je značilno za tovrstne tekme rezultat ni bil ospredju, so pa nekateri rokometaši, ki so s kariero že končali dokazali, da igrati še niso pozabili. Tekma se je končala z rezultatom 38-38. Ob slovesu legend bi bil kakršenkoli drugačem rezultat nepravičen.
Priznanje tudi za Iva Milovanovića
Omeniti velja še, da je prav posebno priznanje je na Rokometni simfoniji prejel dolgoletni slovenski komentator Ivo Milovanović. Milovanović je slovensko rokometno reprezentanco spremljal na ogromno velikih tekmovanjih, gledalci se prav gotovo še spominjajo njegovih solz ob osvojitvi bronaste medalje na SP leta 2017. Priznanje mu je podelil prvi mož RZS-ja Franjo Bobinac.
V imenu našega portala še enkrat čestitamo Luki Žvižeju in Urošu Zormanu za uspešno rokometno pot in vse dosežke, ki sta jih prinesla slovenskemu športu. Želimo jima veliko sreče v življenju po končani športni karieri.