Na pobudo enega od velikanov slovenskega rokometa Nika Markoviča, ki je svoje znanje in izkušnje uspešno širil najprej v domovini in nato v tujini – Avstrija, Kuvajt, ZAE , Kitajska in Egipt – sva skupaj romala na pot ne samo za naju rokometnega idola ali za rokometne vernike kar rokometnega Papeža. Gre za G. Vlada Štencla kot so ga poimenovali po pravilu »piši kao što govoriš« novinarji nekdanje skupne države. Pravo ime in priimek pa je v resnici Vladimir Stenzel. Velemojster rokometne igre je sicer bolj poznan Nikovi in moji generaciji, a gospod pri svojih 91 ali bolje z besedo enaindevetdesetih letih ima tako uspešno kariero za seboj in še vedno razmišlja ter svetuje o rokometu, da ga je še vedno vredno upoštevati in poslušati o njegovih širokih rokometnih vedenjih, izkušnjah in idejah o izboljšanju rokometa.
Vsebino omogočata:
Zame je to po dobrih enaindvajsetih letih, ko sem se prvič rokoval z njim na EP v Ljubljani, predstavljalo posebno čast in doživetje. Gospod je namreč med glavnimi krivci, da sem se kot golobradi mladenič navdušil za rokomet. Bil je namreč selektor in trener zlate generacije jugoslovanskega rokometa, ki je na olimpijskih igrah v Münchenu 1972, ko je dvoranski rokomet bil na sporedu iger sploh prvič, osvojil z njo zlato odličje. Že pred tem je na SP v Parizu vodil reprezentanco do bronastega odličja. V tistem času je bil tako, kot je še danes, človek v rokometu, ki je ustvarjal rokometne trende in z njimi osvajal trofeje in turnirje. Po letu 1936, ko je reprezentanca Nemčije takrat še v velikem rokometu zadnjič osvojila zlato kolajno na SP, je iz takratnih rokometnih amaterjev ustvaril prvič svetovne prvake 1978 na Danskem kot njihov selektor in trener. To je veliko kasneje uspelo tudi njegovemu učencu Heinerju Brandu. Imel sem to srečo in se s tem s ponosom pohvalim, da so me trenirali trije njegovi zlati olimpijci 1972 in sicer žal že pokojna dr. Branislav Pokrajac in Slobodan Mišković-Čile ter legendarni svoj čas najboljši vratar na svetu prof. Abas Arslanagić. Zahvaljujoč prvemu, pri katerem sem treniral ves čas služenja vojaškega roka v Beogradu in je bil takrat selektor mladinske in članske Yu reprezentance ter zadnjemu sem bil mladinski reprezentant SFRJ in v generaciji »našega« Vujoviča osvojil zgodovinsko prvo zlato odličje za nekdanjo skupno državo v mladinski konkurenci na Portugalskem v Portu daljnega leta 1981. Velik delež pri tem je imel seveda tudi moj klubski trener v Celju Čile, ki je bil svoj čas med najboljšimi obrambnimi igralci na svetu. Ni odveč poudarjati, da so ves čas o Vladu govorili samo o superlativih in z neizmernim spoštovanjem. Abas Arslanagič je ob preostalih še živih reprezentantih tako SFRJ kot takratne ZR Nemčije bil tudi gost na proslavi njegove okrogle obletnice 90 let v Skradinu poleg Šibenika, kjer zadnja leta tudi živi in smo ga tam obiskali skupaj z najinim voznikom, velikim športnim navdušencem in nekdanjim nogometašem Martinom Lenovškom. Vlado je tudi ob tej priložnosti pokazal svojo kozmopolitsko veličino in nam rezerviral hotel, večerjo v njegovi družbi ter nas zjutraj gostil v svoji hiši v ulici, ki nosi ime po njem in sta mu jo sofinancirala tudi zlata olimpijca in oba uspešna gospoda ing. Milan Lazarević in dr. Nebojša Popovič, sicer direktor klinike v Katarju. To tudi potrjuje njegove besede, da v svojih moštvih nikoli ni maral »bedastih« rokometašev. Namreč večina njegovih rokometašev so bili tudi vrhunski intelektualci.
Za nas vse tri je bilo to nepozabnih 24 ur druženja z legendo svetovnega športa in rokometa in iz tega je nastal tudi daljši intervju, za katerega sem prepričan, da ga bo vsak, ki si bo vzel čas z veseljem poslušal. Tako Niko kot jaz sva navzlic bogatima rokometnima potema pozorno poslušala vsako njegovo besedo in spoznala še veliko novega in uporabno zanimivega. Tudi Martin kot športnik ga je občudoval pri vsakem izrečenem stavku. Zato najavljam z velikim ponosom in častjo opravljen pogovor z njim, v njegovi, eni izmed sob, polnih rokometnih spominov, s podnapisi v slovenščini, ki bo objavljen še ta teden na naši spletni strani rokomet.net.
Zapisal Aleš Praznik