Njeno življenje se je na neki točki za vedno spremenilo. Pred štirimi leti je bila zagnana rokometašica, ki je svojo prihodnost videla izključno v športu, potem pa jo je neprijetno presenetila poškodba kolena, zaradi katere se je njena rokometna kariera v trenutku končala.
Danes 26-letna Urša Sačer takratno nezgodo komentira kot srečen splet okoliščin, ki ji je v življenju razširil obzorja in dal nove možnosti, da v življenju najde nove strasti. To je našla v potovanjih; naša sogovornica je izjemno aktivna oseba, ki ne zdrži dolgo na enem mestu. Ne mara klasičnega načina življenja z osem urnim delovnikom za štirimi stenami, ampak obožuje razgibano delo, kjer navezuje nove stike in spoznava tuje kraje.
Tema današnjega intervjuja je kariera po karieri. Pa začniva najprej z rokometno kariero. Kje vse si igrala?
Začela sem pri Rokometnem klubu Krim, lahko bi rekla, da sem Krimov otrok. Takrat so bili treningi še zastonj, kar je bilo super, po nekaj letih pa so potem uvedli članarino. Takrat nas je bilo res veliko deklet, tako da je imel Krim celo dve ekipi. Tam se je torej vse začelo, tako da potem v bistvu sploh nisem zamenjala kluba, ker je bila res super družba. Kasneje smo se dekleta iz obeh ekip združila in premešala, tako je ostalo vse do mladink in članic, nato pa so naknadno prišle še mlajše generacije. Moja generacija 93’ je potem postopoma kar izumrla – mislim, da se je najdlje obdržala Ekaterina Čečkova.
Zakaj si se odločila za rokomet? V čem se razlikuje od drugih športov?
Že od nekdaj sem bila ljubiteljica iger z žogo; to je bila moja motivacija. Rokomet mi je všeč predvsem zato, ker je kreativen in nepredvidljiv šport. Bila pa sem seveda tudi navdušenka nad drugimi športni z žogo. Do 18. leta sem živela tako, da sem imela fokus samo na šport, nič drugega me ni zanimalo. Ko sem hodila domov iz šole, sem si včasih rekla, da če ne bi bilo rokometa oziroma športa, sploh ne vem, kaj bi v življenju počela.
Kdaj si vedela, da je to šport, ki ga želiš trenirati?
V mladih letih je po navadi tako, da si šel tja, kamor so šli tudi tvoji prijatelji. V osnovni šoli do tretjega ali četrtega razreda sploh nismo imeli rokometnega krožka, zato smo tri dekleta, ki smo rade brcale žogo, obiskovale nogometni krožek. Ker se je kasneje v rokometni krožek vpisala moja najboljša prijateljica, sem se tudi jaz. Potem pa smo skoraj vse sošolke nekaj časa igrale rokomet in to nam je na nek način predstavljalo druženje. Takrat sem prvič pomislila, da bi bil rokomet pravi šport zame.
Nazadnje si nastopala pri RK Ljubljana. Zakaj si zaključila s kariero?
Večkrat sem se poškodovala, pri zadnji poškodbi kolena pa sem se zavestno odločila, da tega ne zdržim več. Najhuje je bilo vedno takrat, ko sem morala čakati, da okrevam in nisem smela igrati.
Kaj pa je bilo s kolenom?
Poškodba kolena se je zgodila na tekmi proti Škofji Loki. Ena najslabših tekem v mojem življenju, čeprav smo ekipo iz Škofje Loke po navadi vedno premagale. Igrale smo v povsem novi telovadnici, kjer je bil nov parket – od takrat pravim, da je nov parket smrt za kolena – občutek je bil, kot da sem pustila koleno v parketu. Zgodilo se je v zadnjih minutah tekme, zdelo se mi je, da telo ne dohaja uma. Tako sem svoj 18. rojstni dan praznovala v Čatežu na rehabilitaciji.
Zdaj se pa obrniva na kariero po karieri, kar je tudi tema najinega današnjega srečanja. S čim si se soočila, ko si izvedela, da moraš zaključiti z rokometno potjo? Kakšni so bili občutki?
Bilo mi je res težko, padla sem celo v manjšo depresijo. To se je zgodilo v prvem letniku faksa arhitekture, ki je resnično težek faks, če nisi dosleden in ne delaš sproti. Zaradi rokometa in poškodbe se mi je nabralo preveč stvari, potem pa sem si nekega dne rekla, da se ni vredno razdajati za fakulteto ali šport in da bom s tem zaključila. Sezono sem odigrala sezono do konca, čeprav sem zadnjo tekmo izpustila, kar res ni značilno zame, saj sem bila do takrat vedno zraven. Ta odločitev in organizacija mi je takrat dala ogromno: stvari sem začela delati redno in dosledno. Faks sem končala, ampak ne arhitekture, tam se nisem videla.
Zdaj začenjaš s projektom LAYON, ki bo kmalu tudi na kickstarterju. Povej kaj več o tem…
Že dve leti je od tega, odkar sem začela razvijati produkt 2 v 1, ležišče in vzglavnik, ki ima super lastnost, da je hitro napihljiv, hkrati pa rešuje problem omejenosti ležišč an letališčih. Svojo novo strast sem našla v potovanjih, prelomnica pa je bila potovanje v Avstralijo, kamor sem šla za dva meseca povsem sama in takrat sem nekako vedela, da moram izpeljati to idejo. Znašla sem se v pravem okolju, ki me je usmerjalo na pravo pot. Na faksu te tega ne naučijo, zato sem se vpisala v Ljubljanski univerzitetni inkubator, ki me je usmerjal naprej vse do tega, da je produkt sedaj tako zrel, da gremo na Kickstarter. To pa je platforma, kjer se predstaviš s svojim izdelkom in te množica podpre, še preden jim ti izdelek dostaviš.
Tehnologija, ki smo jo patentirali, je naša inovacija zaradi teksture in oblike, do tega pa sem v bistvu prišla po naključju, ko sva s prijateljem Andrejem šivala in ugotavljala, kako bi napihnila blazino. Potem sem se pogovarjala z ljudmi, ki so dodali svoje mnenje in tako smo prišli do takšnega produkta, kot je zdaj. Brez prijateljev in mimoidočih, ki so prispevali svoje mnenje, tega ne bi bilo.
Od kje ideja za ta produkt?
Kot sem omenila, sem v potovanjih našla svojo drugo strast, ki sem jo razvila po poškodbi, ko sem se morala nekako zamotiti in najti novo družbo. Takrat sem padla v en mrežni marketing in oni so me naučili spet sanjati. Od nekdaj sem sanjala, da bom rokometašica in po poškodbi se mi je vse to podrlo. Ko pa sem prišla tja, pa sem začela resno razmišljati o potovanjih in o svoji poslovni ideji.
V čem se povezujeta šport (v tvojem primeru rokomet) in pa poslovni svet?
Zagotovo lahko rečem, da je vztrajnost ena izmed lastnosti, ki jo potrebuješ pri obojem. Ničesar ne moreš ustvariti kar čez noč. Ko štartaš, ni lahko ne v podjetništvu ne v športu. Ko se v športu poškoduješ in padeš navzdol, se moraš pobrati. In isto je v podjetništvu: narediš napako, padeš in se moraš pobrati. So ovire in greš čez, tako kot v športu se moraš vsake ovire in nasprotnika lotiti in igrati do konca tekme. Zdi se mi, da ljudje na splošno prehitro obupajo, športniki pa imajo morda to prednost, da so vztrajni. Če bi se odločala še enkrat, bi se odločila enako.
Ti je dal rokomet kaj takega, za kar lahko rečeš, da ti je pomagalo pri tvoji poslovni zgodbi?
Včasih sem živela samo za rokomet, čeprav nikoli nisem hodila v športno gimnazijo ali kaj podobnega, vedno sem uspela uravnotežiti svojo športno kreativnost v umetnosti in oblikovanju. Ko gledam nazaj, se mi zdi poškodba kolena v bistvu nekaj lepega. To je bil povod, da sem končala neko zgodbo in začela novo. Vse je za nekaj dobro, četudi je slabo. Zdaj ne bi bila tukaj, kot sem, če se to ne bi zgodilo.
Začetek je vedno težek, posvetiti je treba ogromno dela in posledično časa. Še najdeš kaj časa za šport?
Ravno prejšnji teden sem tekla in sem kar letela od viška energije. Imam toliko energije, da se včasih kar tresem na mestu, samo zato, ker ne morem biti pri miru. Tako da ja, šport še vedno potrebujem. Tudi, ko smo snemali video za Kickstarter, je bil plan, da ga posnamemo v sedečem položaju, pa ni šlo zares. Ko sem hodila in govorila je bilo vse super, ko pa sem sedela, pa se je zdelo povsem brez energije. Prijateljica iz rokometa me sicer poznajo po tem, da sem bolj mirna, ampak ko sem bila na igrišču, pa so mi zmeraj govorile, naj se upočasnim, ker sem postala čisto hiperaktivna.
Posamezniki, ki investirajo le v športno vlogo, na druga področja pa se ne osredotočajo, so pogosto izpostavljeni težavam ob prilagajanju na konec športne kariere in življenje po tem. Kako pomembna je po vašem mnenju izobrazba?
Mislim, da je dobro, da je športnik razgledan, ker nikoli ne veš, kdaj boš moral zaključiti kariero. Nihče ti ne more garantirati, da bo večno, ker se lahko vsak trenutek usodno poškoduješ. Vedno pa moraš dati na prvo mesto sebe in svoje zdravje. Definitivno nam izobraževanje nekaj doprinese: če gledam iz vidika mlade podjetnice: sama fakulteta mi je dala socialno mrežo, ki mi je kasneje pri delu pomagala. Skozi študentska leta sem dozorela kot oseba in se odločila, kaj želim v življenju početi. Tako sem se povezala s tistimi, ki jih zanima isto in sedaj skupaj ustvarjamo nekaj dobrega.
S soigralkami na primer nisem obdržala kontaktov, ker smo zelo različne, v študentskih letih pa se po mojem lažje najdeš po istih interesih. V šolah bi lahko morda malo več povedali o tem, da obstajajo tudi druge možnosti izobraževanja, ki te učijo socialnih veščin. Študentska leta pa so sicer tudi idealen čas, da zamenjaš čim več služb, se preizkusiš, si postavljaš izzive in vidiš, kaj ti leži.
Kakšne plane imaš za prihodnost?
Moj cilj je, da bi mi problem omejenosti ležišč na letališču resnično uspelo kvalitetno rešiti, da bi bili uporabniki zadovoljni in da bi bila zadeva čim bolj dostopna. V največje zadovoljstvo bi mi bilo, da bi ljudje zaupali naši znamki in z nami delili svoje mnenje.