Trenerski stolček je prevzel po izjemno slabih rezultatih Marka Šibile na klopi Rokometnega kluba Maribor Branik. V Sloveniji bo deloval prvič, a se je s slovenskim rokometom že srečal. Davor Rokavec je na hrvaških tleh znan kot mlad in perspektiven trener, ki se je učil od kar nekaj svetovno znanih rokometnih trenerjev.
Najprej se malce obrniva v preteklost. Bili ste pomočnik Lina Červarja in Branka Tamšeta, nekaj časa pa ste bili tudi glavni trener Zagreba. Kako je bilo delati z največjimi rokometnimi strokovnjaki?
Poleg Tamšeta in Červarja sem imel priložnost tudi sodelovati s Šoštaričem v Lokomotivi, Horvatom v Dubravi in Markoto v kadetski reprezentanci. Vsi našteti so mi veliko pomagali pri izgradnji mojega stila in lastne filozofije rokometa. Z vsemi sem imel zelo dobro in pozitivno izkušnjo. Vsem se jim lahko zahvalim, saj sem se od njih veliko naučil.
Dejali ste, da Maribor sodi v vrh slovenskega rokometa. Kako boste ekipo pripeljali na vrh?
Tako organizacijsko kot tudi kar se tiče pristopa, Maribor definitivno sodi v vrh slovenskega rokometa. Kar pa se tiče rezultatov, je trenutna situacija takšna, da je veliko mladih igralcev, ki se še niso sprostili in pridobili izkušenj z igranjem v višjih ravneh tekmovanja. Tu je tudi veliko poškodovanih igralcev, ki čakajo, da se vrnejo na igrišče, kar nam bo zagotovo pomagalo biti bolj konkurenčni. Psihološko je ekipa v krizi, iz katere skušamo izstopiti. Kakovost zagotovo imamo, zdaj je na nas, da delamo in verjamemo v to, kar počnemo, potem pa sem prepričan, da bo rezultat prišel. Nič ne gre čez noč.
Kje so trenutno največje slabosti ekipe?
Menim, da moramo biti v obrambi veliko bolj agresivni. V ekipi vidim največ prostora za napredek v fazi obrambe. Mlada ekipa mora biti pripravljena na boj in to se mora kazati v obrambi. Tudi pri prehodu imamo težave, ker hitro in po nepotrebnem izgubimo veliko žog, kar pa podari nasprotnikom enostavne zadetke. Zadnja dva tedna se ukvarjamo s tem in upam, da bomo to popravili in da se bo v vsaki naslednji tekmi stanje izboljševalo.
Bi si na kakšnem položaju želeli imeti več konkurence?
Trenutno na določenih pozicijah nimamo niti enega igralca, zato se moramo malce znajti. Na trening vabimo mladince, da nam pomagajo, vendar spet to ni raven, ki jo potrebujemo, zato smo pogosto v situaciji, ko ne moremo vaditi taktike v igri 6 na 6, ker na treningih preprosto nimamo toliko igralcev in je to za zdaj velik problem. Ko bodo vsi okrevali in se vrnili v trenažni proces, potem se lahko pogovarjamo o igri 6 na 6. Ko so vsi zdravi, smo dobro pokriti na vseh položajih.
Ali je vaša vizija rokometne igre, da mora ekipa doseči en gol več od nasprotnika, ali dobiti enega manj?
Sem trener, ki rad gradi igro na obrambi. Dobra in kakovostna obramba je pokazatelj, da smo moštvo in ne skupina igralcev. Za moštvo je značilna združenost in to je najbolje opaziti v obrambi, ko vsi delajo drug za drugega. Kljub temu pa mi je všeč, da ekipa igra lep in dober napad, saj je to za gledalce bolj zanimivo. Všeč mi je, da ekipa igra v obe smeri, predvsem pa je poudarek na obrambi.
Imate trenerskega vzornika? Če da, koga in zakaj?
Vsak od zgornjih trenerjev, s katerimi sem delal, je deloma vzornik, ker sem se imel priložnost učiti od vsakega. Trenerski vzornik, o katerem sem veliko prebral in preučeval njegove metode dela, je John Wooden. Čeprav prihaja iz košarke, je moj vzornik, ker ni bil le trener, ampak učitelj, in to je moj cilj. Nočem biti trener, ki igralce uči samo rokometne tehnike in taktike, ampak želim pomagati mladim igralcem, da najprej postanejo ljudje, ki se znajo spoprijeti z življenjem zunaj rokometnih igrišč, nato pa športniki, ki se znajo poraziti in biti dostojni, ko zmagajo, in za tem rokometaši, ki bodo uspeli v svoji karieri.
Bili ste tudi selektor hrvaške reprezentance v rokometu na mivki. Se rokomet v dvorani in rokomet na mivki med seboj povezujeta?
Nisem več selektor rokometne reprezentance na mivki, ker preprosto nisem mogel več, glede na obveznosti v dvoranskem rokometu. Od mivkaške ekipe sem se poslovil leta 2017. Od leta 2011, ko sem postal selektor, smo bili na vsakem večjem tekmovanju in smo na vsakem osvojili medaljo. Tako smo bili leta 2016 svetovni prvaki v Budimpešti in tudi evropski prvaki 4-krat zapored (2009 – kot igralec, 2011, 2013 in 2015 – kot selektor).
Zdi se, da sta ti dve različici rokometa dva različna športa, vendar imata veliko podobnosti, ki jih je mogoče izkoristiti. Predavanje o tej temi sem imel na seminarju trenerjev na Hrvaškem leta 2016 in mislim, da so takrat predstavljene ideje pomagale mnogim trenerjem, da na rokomet na mivki malo drugače pogledajo.
Kar nekaj trenerjev je, ki je igralcem prepovedalo udeležbo poleti na mivki. Boste vi dovolili igralcem Maribora, da se med poletjem udeležijo rokometne igre na mivki, v kolikor bo kdo želel?
Mnogi trenerji ne vedo, kaj je rokomet na mivki in takrat, ko nečesa ne veste, je to najlažje prepovedati. Vsem igralcem bi celo priporočal, da med poletnimi odmori igrajo rokomet na mivki, saj je to odličen način za ohranjanje kondicije med obema sezonama. Hans Lindberg je bil v trenutkih, ko je bil najboljši strelec Bundeslige in Lige prvakov, najboljši desni krilni igralec na evropskem prvenstvu, pa je na Danskem za evropsko prvenstvo igral rokomet na mivki in zaradi tega ni trpel niti Hamburg niti reprezentanca. Ne vidim razloga, zakaj igralci ne bi smeli igrati rokometa na mivki.
Leta 2015 ste bili trener ženske ekipe Lokomotiva Zagreb, a vam je očitno ljubši moški rokomet, saj ste se hitro preselili v Zagreb in sedaj v Maribor. Zakaj vam je moški rokomet bolj pri srcu?
Pet let sem preživel v Lokomotivi in ženskem rokometu. Kot v vsakem okolju, kjer sem delal, sem se tudi tam kar najbolje izkazal. Ženski rokomet me je naučil potrpežljivosti in zagotovo ima nekaj svojih posebnosti in svojih želja. Vendar je moški rokomet v vseh segmentih eno stopnjo nad ženskim in s trenerskega vidika je zato lažje delati.
Kakšni so rezultatski cilji v letošnji sezoni v slovenskem tekmovanju in na evropskih tekmah?
Trenutno razmišljamo le o domačem prvenstvu in cilju, ki smo si ga zastavili. V Evropi pa bomo videli, kaj lahko naredimo, a ne bomo pritiskali nase. Vprašanje je, kako dobro bomo potovali na Portugalsko in koliko igralcev bomo imeli na voljo. Gotovo je, da bomo v tem trenutku poskusili najboljše, kar bomo lahko. Nato pa bomo videli, ali je to dovolj za napredovanje ali ne. Gotovo je, da se ne bomo predali.
FOTO: RK MARIBOR BRANIK