Koncem osemdesetih let je slavni ruski trener Anatolij Jevtušenko objavil članek v IHF World handball magazinu z naslovom: “Hitrost kot v košarki”. Tik pred tem je bil naš trener pri RD Dinos Slovanu – še vedno kar precej mlado sestavljenega moštva – legendarni Anton Bašič, ki nam je vcepljal pozicijsko igro do čistih priložnosti in v duhu tega na posameznih trening tekmah od nas celo zahteval, da ne izvajamo protinapadov oz. stečemo v protinapad, a tudi iz čistih priložnosti ne zaključujemo napadov. Takrat smo zaradi preverjanja kakovosti Janija Čopa iz Trbovelj pogosto igrali pri njih in na teh tekmah so nastajale prav smešne situacije na igrišču, ker se domači igralci sploh niso hitro vračali v obrambo vedoč, da imamo prepoved zaključevanja iz protinapada. Mimogrede Jani nam je potem namesto v Ljubljano ušel v Borac iz Banja Luke. Sam sem takrat kot mladi trener izhajajoč iz Goršičeve celjske šole v nekdanji skupni državi sloveči po hitri igri in izdelanih protinapadih ob tem prav trpel. Kot večni upornik pa sem hotel kasneje tudi negirati teorijo o učinkovitih dolgih napadih, kot se je rado reklo, kot bi igrali šah brez ure. Še posebej sem bil zagovornik tega, da mlada moštva, kot je bilo naše, mora igrati hitro in učinkovito z enostavnimi protinapadi ali podaljšanimi protinapadi, ko nasprotnik še ni v polni formaciji in pripravljenosti v obrambi. Bil sem soudeležen na prvem in zadnjem turnirju v Puli 1979 kot reprezentant SFRJ na turnirju Trofej Jugoslavije, kjer se je, kot rečeno, tudi zadnjič po ruskem vzoru igralo z časovno omejenim napadom 45 sekund. A tega pravila žal IHF kasneje ni potrdila. Ob zgoraj omenjenem članku in spominih na ta turnir oglaševanem kot turnir atomskega rokometa ob mojem uporniškem duhu, sem se za izdelavo diplomskega dela na Fakulteti za šport odločil z analizo Svetovnega prvenstva na Češkoslovaškem 1990 dokazati, da so že takrat vodilne ekipe na svetu igrale v napadu krajši čas, kot je bila omejitev na turnirju v Puli in ruskem prvenstvu. Na tem prvenstvu so slavili Švedi pod vodstvom slavnega Benge Johansona, finale pa sta sodila naša Herbert Jeglič in Štefan Jug. Moja malenkost pa je v diplomskem delu dokazala, da vsaj prvih pet moštev na tem prvenstvu v napadu igra v več kot 90 % napade hitreje od 35 sekund. Torej bi lahko na osnovi tega že zdavnaj uvedli omejitev napada na določen čas in s tem odvzeli sodnikom svobodno presojo dolžine napada. Zdaj pa bistvo mojega današnjega pisanja. Rokomet je s spremembami v določenih delih pravil predvsem izvajanja igre s sredine pridobil na hitrosti. Izgubil pa je za razliko od takrat navzlic hitri igri čar pozicijske igre in moških dvobojev pri tem. Obrambe so bile nekoč navzlic večji kreativnosti napadov ali prav zato bistveno bolj trde in učinkovite.
Tekma na Kodeljevem me je po najavi celjske tekme na A kanalu v Ohridu v soboto – namesto rokometa je bila najavljena namreč neka dirka nekakšne ameriške avtomobilistične formule – simbolično s tem povezano bolj spominjala na rokometno dirkanje kot pa na tekmo za rokometne sladokusce, ki nas je bilo pa kar nekaj na tribuni na Kodeljevem. Med njimi legende Slovana Marjan Gorišek, Matjaž Tominec, Janez Bolha, Vili Ban , Nedžad Bačič in Andrej Tušek. Z njimi imam še vedno pristen kontakt in vsi smo se spraševali kakšen rokomet brez obrambe je pa zdaj to. Po prespani noči in informacijah iz medijev o pritožbi iz trebanjskega tabora so moji občutki in videnja tekme še bolj pisani oz. raznoliki. In zdaj moje mnenje na temo rokometnega dirjanja. Eno je hitra raznovrstna igra drugo pa je brezglavo divjanje in igra brez obrambe. Moja teza je, da niso napadalci tako napredovali, da se jih ne da več ustavljati temveč je nazadovala igra v fazi branjenja. Redko kdo je sposoben učinkovitega branjenja pri igri ena na ena, da o pomaganju igralca z leve ali desne niti ne govorim posebej. Menim, da se za razliko iz naših igralskih časov premalo časa posveča na treningih ravno pozicijski igri in predvsem igri v obrambi. To da naši trenerji forsirajo igro igralcev nižje rasti pa sem prepričan, da je vzrok v tem, da prikrivajo svoje pomanjkljivo znanje ustvarjanja igre za priložnosti za met visokoraslih igralcev in z hitrimi individualno kreativnimi igralci na položajih zunanjih mečejo pesek v oči publiki in nam poznavalcem kako dobro vodijo trenažne procese in pripravo taktike za posamezne tekme. Ne uspejo ali pa še bolje ne znajo usposobiti visokorasle igralce za učinkovito igro v vseh fazah igre in najlažje jih je določiti za počasne, nerodne in nekonkurenčne na svojih položajih. Potem pa jočemo kako nimamo pravih zunanjih za mete od daleč. Sam vidim pri nas v tem kar nekaj potenciala a se bojim, da jih bomo zaradi napačnega pristopa izgubili. Nizek igralec lahko ustvarja serijo napak v napadu, v obrambi sploh ne igra pa se ga ne menja. Visoki igralec pa zgreši en met pa je takoj okaran in hitro izločen iz igre. Ob takšnem pristopu bomo dežela rokometnih »čarovnikov«, ki pa v pravi mednarodni konkurenci izgubijo avreolo velikih igralcev. En izmed takšnih primerov je Tilen Strmljan, ki v nemški ligi ni uspel. Zanimivo bo spremljati našega Domna Makuca v Kielu kako bo uveljavil svoje čarovnije v izostreni konkurenci in naporni ligi v vseh pogledih za razliko od španske Asobal lige.
Za zaključek pa naj povem še to, da sodniški par na tej tekmi po vsej verjetnosti ni želel ali si upal vplivati na končni rezultat srečanja. Dejstvo pa je, da v vseh pogledih ni bil dorasel tekmi takšnega tempa in pod takšnim pritiskom z vseh strani. Tudi ob samem igrišču od obeh trenerjev nasprotnih moštev. Tega si pravi mojstri nekoč niso dovolili. Ne vem pa kaj se ima sodniška komisija za sestajati pred zaključnimi boji v prvenstvu. Pravila igre so enaka v avgustu in sedaj. Če sem pa še malo piker na to temo pa naj povem, da so se pravi »maherji »v mojih časih vse dogovorili že pred začetkom prvenstva pa se ne bom spuščal v podrobnosti o čem in to prepuščam domišljiji posameznega bralca. Za zaključek prvenstva pa si želim, da tako kot na finalu pokala na koncu zmaga rokomet ne glede kakšno ime nosi in od kje prihaja. In rsčno upam, da bodo o tem odločali igralci na igrišču in s svojim vodenjem in pripravo trenerji ob igrišču ter bodo možje v črnem neopazni s svojimi odločitvami vse do konca tekem ne pa glavna tema med ljubitelji rokometa.