Ob ogledu tekme RK Celja Pivovarne Laško pri konkurentu z Ohrida so me že med srečanjem teh dveh nasprotnikov in še bolj prevevali zelo mešani občutki o tem, kaj si naj o vsem skupaj mislim. Moj matični klub po novem letu z najbolj konstantno tekmovalno formo v domačem prvenstvu razen kiksa v Trebnjem, ki pa je bil morda vsaj na podzavestni ravni v glavah vseh bolj nujno zlo kot pa resna zadeva, je tudi na praznični dan pokazal obilo tekmovalne zrelosti. Na trenutke tudi všečno igro, a v ključnih trenutkih so ga reševale obrambe vratarja. Zaskrbljujoča je bila igra v napadu na čvrsto in odločno obrambno postavitev domačinov z moškimi prijemi v dvobojih in neučinkovitost z večje razdalje. Sam sem registriral le dva meta od daleč na meji 9 m, vse ostalo je bilo iz prodorov ali pred črto vratarjevega prostora. To terja preveč energije in morda tudi zato manjša zbranost pri kazenskih metih po izteku regularnega dela tekme dveh glavnih nosilcev takšne igre. Naj to ne zveni kot zagovarjanje igralcev, ki sta zgrešila, temveč bolj kritika taktike in strategije igre. Seveda pa je to tudi kritika tokrat tragičnih junakov, da se v takšnih trenutkih ne teži k atraktivnemu zaključku temveč učinkovitemu. Nekoč slavni levokrilni igralec RK Metaloplastike, s katerim sem en del športne poti delil skupno pot – Mile Isaković – je na ta način izgubil sanje o olimpijskem odličju na OI v Moskvi 1980. Ko je z njim začel igrati naš nekdanji selektor Veselin Vujovič poosebljenje resnosti in tekmovalnosti v igri ter sta vajeti njegove igre kot trenerja prevzela dr. Branislav Pokrajac in Zoran Živković – oba olimpijska prvaka – mu ni več na kraj pameti padlo kaj podobnega. In potem je vse ostalo samo še legenda o jugoslovanskem rokometu in njegov veličini. Vrhunski rezultat je ob igrivosti še vse kaj drugega kot to in posledica predvsem trdega dela in resnega pristopa ves čas tudi na vsaki minuti treninga. Res pa je, da se z nasmehom na ustih lažje prenaša zahteve, ki jih tak pristop terja.
Zdaj pa še k bolj resnim zadevam in razmislekom navzlic veliki ljubezni in pripadnosti našemu rokometu ali pa ravno zato. Ne želim zmanjševati uspešnosti mladega moštva z okrnjenim klubskim proračunom in truda vseh akterjev na čelu s prvo predsednico v našem moškem rokometu. Namreč vprašati se je najprej potrebno, v katerem rangu tekmovanja se je tekmovalo in proti kako uspešnem moštvu v domačem prvenstvu se je naš zgodovinsko gledano najuspešnejši rokometni klub tokrat poslovil. Makedonski rokomet ni sam evropski in svetovni vrh, je pa res, da ima njihov Vardar en naslov prvakov v ligi prvakov več od Celja. Ohrid je pod vrhom, a ni sam vrh njihovega rokometa. V kolikor vzamemo v zakup še ostale naše predstavnike v evropskih klubskih tekmovanjih, potem je slika našega rokometa povsem bolj zaskrbljujoča. Nenehna vzgoja in učenje mladih rokometašev, ki kmalu odidejo za boljšim rokometnim kruhom izven domovine, ima tudi svojo kritično maso.
Zato se bom pri tem znova navezal na zadnjega predstavnika v Evropi z dobro nastavljenimi izhodišči. Dovolil pa si bom nekaj glasnih razmislekov, ki se lahko vzamejo tudi kot dobronamerni nasveti. Ob odhodu mlajšega Makuca bi po moji presoji morali začeti graditi moštvo in prihodnost celjskega kluba okoli talentiranega Aljuša Anžiča, ki kaže nastavke pravega vodje, a ima še mnogo manevrskega prostora za napredek. Tu mislim na igro v fazi branjenja in pri prehodu v protinapad, pa še bi se kaj našlo, a se bom raje zadržal, da me ob takšnem talentu kdo ne razglasi za neprištevnega ali blago tipično slovensko rečeno fovšije polnega človeka. Še kako namreč privoščim športni družini uspeh. A šport je tudi priprava na življenje in ob silnih ponudbah in žvenketu denarja je potrebno pri mladem človeku iz intelektualne in ne samo športne družine misliti tudi na življenje po karieri. Tu bi se lahko nasploh pri nas mladi rokometaši zgledovali po švedskih, ki najprej v domačem okolju igralsko oz. športno na nek način tudi človeško dozorijo, končajo šolanje na visoki ravni in šele potem zagrabijo ponudbe iz tujine. Zato bi bilo potrebno najti sistem in mehanizme, kako te mlade ljudi zadržati pri nas vsaj do zaključka študija. Morda to ob današnjem študiju na daljavo in podobno zveni malce utopično, a potrebno bo vsaj poizkusiti za obstoj našega rokometa na visoki ravni. Brez konkurenčne in kakovostno močne domače lige bo tudi naš rokomet počasi tonil, pa si verjetno vsi, ki imamo radi rokomet, tega ne želimo. Tudi delovanje in delo sodniške organizacije še zdaleč ni takšno, kot bi moralo biti. Navzlic temu, da se pohvalimo z naj… sodniškim parom na svetu.
Za zaključek pa se moram dotakniti še nečesa in sicer obiskanosti rokometnih tekem pri nas. Tudi tu za marsikom šepamo med drugim tudi za Makedonijo in ob tem javno naslavljam vprašanje ali je RZS TV bila zadetek v polno?! Želel bi razgrnitev evalvacije učinkov za klube in RZS, to si pa verjetno želi še kdo razen mene. Zame je to že v osnovi zgrešen projekt in pri tem ne mislim na finančne učinke ali prepoznavnost ter dostopnost rokometa. V današnjem času, ko bijemo plat zvona o zasvojenosti mladostnikov z raznoraznimi ekrani, je to kontraproduktivno s tega vidika. Na simpoziju IHF daljnega leta 1997 v Kanadi-Sherbrook je danski predavatelj predstavil, kako pri njih resno razmišljajo in se lotevajo tega, kako mladino odvrniti od interneta. Meni je to bilo z današnje perspektive smešno, saj nisem mogel verjeti, da lahko elektronski medij predstavlja večjo zabavo kot žoganje v interakciji z vrstniki in socialni vidik tega. V tem vidim eno od osnovnih težav, kako sploh zagotoviti dotok mladih v naš rokomet. Zato mi RZS TV absolutno ni pri srcu, še posebej, da se ob dvomljivi kakovosti za to plačuje. Kakšno veljavo pa ima naš rokomet pa na to kaže tudi, da v napovedniku A kanala na TV pri posameznem operaterju prenosa tekme iz Makedonije sploh ni bilo, temveč neka avto dirka iz ZDA. Za zaključek pa si želim napetih dvobojev v domačem prvenstvu in čim bolj polne dvorane. Koga si pa želim v finalnih dvobojih, pa naj ostane intimna želja.