Pametovanje o razvojni poti mladega rokometaša
Slišal sem že češ kaj pa ta pametuje, kdo misli da je in kaj je dosegel. Zato pod naslov
»Pametovanje… » a kljub temu naj pojasnim, da sem med redkimi in verjetno prvi pri nas, ki
sem treniral kompletno piramido naenkrat od mini rokometa do članskega moštva in še
reprezentančno selekcijo kadetov za nameček. Torej mislim, da nekaj vem in to ne tako kot
tisti, ki mislijo, da vejo, čeprav vedo, da nič ne vedo in mislijo, da drugi tega ne vedo. V
zadnjem času prevladujejo, kot pravi partnerica enega izmed mojih igralcev , imetniki
mišljenj in poznavalci situacij. Njim ta zapis ni namenjen. Imel sem se priložnost učiti od
največjih trenerskih mojstrov za časa služenja vojaškega roka v Beogradu z ogledi treningov
pokojnega Vinka Kandije in skozi treniranje pri njem žal tudi že pokojnega dr. Branislava
Pokrajca in še mnogih. Pri nas pa bi izpostavil zaradi razvojne naravnanosti in pri mojem
profesorju mag. Cvetu Pavčiču še posebej izražen pedagoški ter etični čut ob njem pa že
pokojnega Mitjo Vidica in seveda za marsikoga naj…rokometnega strokovnjaka in misleca
prof. Toneta Goršiča očeta celjskega in z lahkoto lahko rečemo tudi slovenskega rokometa.
Danes se razvoj mladega rokometaša že dostikrat začne v prvi triadi osnovne šole. Tudi
sam sem prakticiral to zaradi tega, da sem preko igrivosti in prilagojenih vsebin z elementi
rokometa kot je metanje, lovljenje, vodenje žoge … pridobil naklonjenost mladostnikov za
nadaljnje delo z njimi. Sicer se resno rokometno delo začne od 4.razreda OŠ ali najkasneje
v 5. in to najmanj trikrat tedensko. Jaz sem od 4. do 8. razreda treniral z njimi od štiri do
petkrat v tednu vsak je moral za normalen razvoj imeti vsaj tri enote treninga tedensko. Od
kadetov dalje pa je potrebno za podlago ustvarjanja nekoč vrhunskega rokometaša trenirati
vsaj petkrat tedensko plus tekma. Vsebinsko morajo biti treningi raznovrstni a z dovolj
ponavljajočih vsebin , ki utrjujejo znanje rokometnih elementov in taktike. Pri svojem delu
sem uporabljal večinoma stopnjevano situacijsko vadbo po prof. Goršiču katere
poimenovanja avtor sem postal na enem od številnih sestankov z njim. Način dela in
metodiko je seveda dodelal on in jo še vedno dopolnjuje a ima žal po moji presoji premalo
sledilcev. Pri delu z njegovo metodo je poudarek na rokometnih elementih in ne na
raztegovanju gumic in podobno kot je danes moderno in je navzlic temu pod krinko
preventive čedalje več poškodb. A o tem podrobno kdaj drugič.
V dveh olimpijskih ciklusih se pravi dvakrat po štiri leta se na pragu prehoda iz mladinske v
člansko konkurenco mora že kazati pri posameznikih določen del vrhunskosti v tem
zahtevnem športu. Pri enih bolj pri drugih manj. Pri RD Slovan se bo v nekaj letih videlo npr.
ali je njihovo delo naravnano v to smer ali ne saj se že nekaj časa hvalijo z množičnostjo in
kakovostnim delom po šolah a je zaenkrat edini, ki je priplezal do prvega moštva in žal
zaradi zdravstvenih težav prezgodaj končal svojo rokometno pot Alex Perič in še ta je začel
z rokometom pod mojim okriljem. Nekateri izjemni posamezniki lahko takšen časovni okvir
tudi prehitijo kot je bil nekoč npr. Vid Kavtičnik ali v zadnjem času Aljuš Pertinač. Ravno to
pa kaže na to, da so v Celju ostali na začrtani poti vzgoje domačih vrhunskih ali vsaj
kakovostnih rokometašev v Ljubljani pa so se po besedah nekaterih poznavalcev po mojem
odhodu nekje izgubili na dobro začrtani poti še nekoč ne tako davno iz katere so izšli tudi
tako imenovani srebrni vitezi ali pa denimo prvi zmagovalci klubskega kadetskega prvenstva
na Švedskem-Partille pod okriljem EHF in imenom RD Kodeljevo in je bil kasneje med njimi
najuspešnejši Rok Bulc. Leto pred moštvom Celja, ki je letos praznovalo tridesetletnico tega
njihovega prvega evropskega naslova. V tem moštvu so nastopila znana rokometna kot
denimo Aleš Pajovič in Luka Žvižej, kar je dokaz tega kako pomembna so mednarodna
gostovanja že v mladosti za razvoj rokometaša.
