Razmišljanje ob dnevu državnosti
Ob ogledu včerajšnje proslave dneva državnosti in na današnji praznični dan se mi porajajo različne misli. V kolikor smo na katerem koli področju naše prelepe domovine bili kdaj enotni smo bili na plebiscitu, ki je pokazal enotno voljo ljudstva po samostojni državi in kasneje, ko je parlament razglasil neodvisno državo R Slovenijo pred 35 leti. Če je kdaj kaj povezovalo vsaj toliko kot to slovenski živelj je to bil vedno znova šport. Na dan razglasitve in v dneh po tem, ko so že krožile po Sloveniji enote JLA in nebo preletavali njihovi helikopterji in letala sva s prof. Tonetom Goršičem imela rokometni tabor RZS v Izoli. Na današnji praznični dan pred 35 leti pa smo rokometno mladino peljali na medsebojne tekme na Škofije tik ob meji z Italijo. Med tem, ko smo čakali po zaključku rokometašice in rokometaše so mimo nas že pod polnobojno opremo korakali mladi fantje na služenju obveznega vojaškega roka, kiso od silne vročine skoraj popadali pred nami s čeladami na glavi. Od tega trenutka dalje se je zame in Toneta začelo namesto veselja peklenskih 48 ur nenehnega telefoniranja s starši in organiziranja kako mladino spraviti domov ter spremljanja stanja po državi. Od tistih trenutkov dalje sem si še bolj želel, da nekoč naši športniki ponosno zastopajo samostojno državo in bom morda na čelu katerekoli po starosti reprezentance tudi jaz. Ta želja se mi je kar kmalu izpolnila saj sva skupaj s Slavkom Ivezičem vodila slovensko kadetsko reprezentanco na prvi na pol uradnimed državni tekmi proti Hrvaški v Sutinski vreli kjer so takrat prvič nastopili pod novo zastavo tudi članski reprezentantje pod vodstvom Toneta Tislja.
Slovenski rokomet je v teh treh desetletjih in pol napravil ogromne korake na poti uspehov. Tako posamezne reprezentance kot posamezniki, ki so se prav preko reprezentančnih aktivnosti in uspešnih nastopov tudi mednarodno uveljavili so vedno bolj in več prispevali k naši mednarodni identiteti in uveljavitvi. Včeraj sta mi globok vtis pustila dva dogodka ali segmenta dogodkov. Nastop narodno zabavnega ansambla pred odbojkarsko tekmo med Slovenijo in Kanado v Stožicah ter mahanje s slovenskimi zastavicami tako na odru kot v publiki državne proslave na Trgu republike. Takšnega domoljubnega in enotnega vzdušja si želim v prihodnje tudi na rokometnih tekmah, da vsaj tu pokažemo enotnost slovenskega naroda in ponosnih državljanov Slovenije.
Pri naših športnikih po mojem prepričanju nikdar ni bilo vprašljivo domoljubje saj so se vedno odgovorno in spoštljivo odzivali na klic domovine. To lahko trdim z gotovostjo za rokometašice in rokometaše. Zato si zaslužijo ustrezen in vsaj približno primerljiv status s konkurenco za odličja. Nekoč sem dobil odgovor na moje vprašanje kaj je glavni motiv našim rokometašicam ali rokometašem za nastopanje pod našim državnim grbom, ko se iztroši patriotski čut dodomovine in ponos biti reprezentant, da na osnovi tega podpisujejo boljše pogodbe v klubih. To delno zagotovo drži a brez primerljivih pogojev in razmer s svojimi kolegi iz bogatejših in posledičnouspešnejših držav s katerimi delijo vsakodnevno klubsko usodo lahko o medaljah samo sanjamo. Vsakokrat, ko je bilo vsaj približno temu tako smo osvojili odličje ali pa bili čisto blizu njega ne glede na starostno kategorijo. Temu primerno- v kolikor želimo izpolniti izrečene želje ali še bolje cilje -na volilnemobčnem zboru starega in obenem novega vodstva RZS bo pred njimi še kar zahtevna naloga izpolniti vse zadano. Pri tem jim ne bomo gledali pod prste a po starem slovenskem pregovoru obljuba dela dolg. Čas pa bo pokazal koliko so bile izrečene želje in cilji na realni osnovi, kaj pa ne, oziraje se na delo menedžmenta RZS, ki mora zagotavljati pogoje za delo in je za to dobil večinsko zaupnico ustanoviteljev oz. članstva RZS.
Za konec pa samo še moje osebno mnenje. Novo podpisane podaljšane pogodbe z A selektorjema me veselita samo polovično. Uroš Zorman je navzlic klubskemu zdrsu z rezultati reprezentance nedvomno zaslužil podaljšanje zaupanja, pa kot je v našem družbenem prostoru popularno govoriti, pa še naš je. Naj me zaradi nadaljnjega nihče ne obsodi ksenofobije ali bog ne daj nacionalizma. A ženski selektor Dragan Adžič razen z uvrstitvijo na OI v Parizu v nobenem primeru ni niti na klubski niti reprezentančni ravni upravičil svojega ugleda in če hočete tudi svoje cene. Njegove pogodbe in stroške povezane sicer ne poznam a vem, da takšni strokovnjaki niso ravno poceni. Pri odbojki, ki sem jo prej omenjal se sicer tudi zatekajo k tujim strokovnjakom a imajo za to osnovo v močni igralski zasedbi in konec koncev v odličnih rezultatih-kolajnah za razliko od Adžiča in zame osebno je to stran metanje denarja ob tem, da se hvalimo in tudi dokazujemo, ko dobijo za to priložnost naši strokovnjaki, da imamo svoj kakovostni strokovni kader. Lep in ponosen praznik državnosti želim vsem, ki to prebirate!
https://ineedrobot.eu/ponudbe/dvorane/