Mali krog velikih rokometnih entuziastov
Ko se ozrem na rokometno Notranjsko ne morem mimo dveh imen, ki sta v tako imenovani sivi lisi
brez rokometa tako rekoč iz nič ustvarila dve rokometni sredini s predvsem veliko vloženega
prostega časa in energije brez pravega materialnega nadomestila kaj šele priznanja lokalne
skupnosti. Prva je -nekoč izvrstna krožna napadalka ŽRK Olimpija iz Ljubljane v njenih zlatih
jugoslovanskih časih, Zdenka Dežman. Zaposlena v šoli v Logatcu kot športna pedagoginja je najprej
skozi rokometni krožek navdušila dekleta za ta naj… moštveni šport nato pa ustanovila ŽRK Zvezda
in ga vodila v vseh pogledih, da se je na koncu brez kančka hvaležnosti poslovila in zagnala še en
ženski rokometni klub na Vrhniki. Takšni ljudje so neprecenljivi in njihov delež pri razvoju rokometa je
enostavno nemerljiv še manj ga je možno ustrezno finančno ovrednotiti. Brez ljubezni do športa in
empatije do mladostnikov, socialne in čustvene inteligence ter pedagoškega etosa bi ne bilo nič od
tega na kar se lahko oba s ponosom ozreta za nazaj in tega jima nihče ne more vzeti.
Drugi je -nekoč igralec RD Slovan in RK Krim tudi mladinski reprezentant Slovenije Nedeljko Ribič , ki
je najprej želel postati rokometni sodnik po prenehanju aktivnega igranja a ga je moja malenkost
prepričala, da je rojen za trenerja. Ni dolgo potreboval, da je po selitvi v Logatec najprej pomagal pri
ženskem klubu skoraj istočasno pa je že ustanovil moški rokometni klub Kronos. Najprej je to delal
amatersko nato se je odločil celo za profesionalno delo. K temu ga je vzpodbudilo to, da mu kadrovski
direktor v podjetju kjer je delal ni pomagal, da bi delal samo dopoldan in tako imel popoldan čas za
rokomet. Za nameček je ta človek kasneje postal zelo izpostavljena oseba znotraj RZS in je še danes
v najvišjih vodstvenih organih. On pa med določenimi ljudmi iz vrha RZS velja za čudaka, namesto,
da bi mu pomagali reševati denimo težave, ki jih ima pri lokalnih oblasteh zaradi ne uporabe smole še
kako potrebne za igranje rokometa. In še kako drugače bi se lahko pomagalo takšnim ljudem z ravni
krovne organizacije. Zanj je zanimiv in vreden razmisleka način kako je pridobival najmlajše za
rokomet najprej v Logatcu in nato še na okoliških šolah. Ne boste verjeli preko šahovskega krožka, ki
ga je vodil na šoli v prvi triadi. To samo potrjuje, da navzlic trditvi mojega rokometnega očeta že
omenjenega prof. Toneta Goršiča, da je najprej potrebno VE-vedeti, VI-videti in VA-vaditi na kratko –
VEVIVA- in zato imeti za vsako starostno skupino ustrezno napravljen program vse to še zdaleč ni
dovolj, po moji presoji in izkušnjah, ker poznam še več takšnih ljudi iz rokometa, mora biti za to
najprej pravi človek na pravem mestu. To sta go. Zdenka Dežman in g. Nedeljko Ribič vsak v svojem
času nedvomno bila ali sta še vedno.
Premalo je prostora, da bi našteval vse, ki so pri njiju začeli z rokometom in tako ali drugače
oplemenitili slovenski rokometni prostor in širše. Naj mi ostali oprostijo , ker bom omenil samo
najboljša pri ženskah nedavno upokojeno igralko Krima in reprezentance Tamaro Mavsar, ki je do
sanjala eno od otroških želja z nastopom na OI v Parizu 2024, kar je bilo sploh prvič za naš ženski
katerikoli moštveni šport. Pri moških je to Darko Stojnič zmagovalec z kadetsko reprezentanco sicer
OI mladih na Kitajskem in na Nizozemskem kasneje med drugim tudi član RD Slovan in RK Zagreba.
V njegovi generaciji je bil tudi Blaž Janc iz Sevnice in to je še ena potrditev tega kako pomembne so
male sredine in njihov obstoj.
Vse to potrjuje, da je na prvem mestu vsake sredine, bolj ali manj uspešne, središčna oseba in
gonilna sila najprej trener entuziast in šele nato vse ostalo brez, da bi s tem podcenjeval delo
rokometnih funkcionarjev. Zato upam, da bodo denimo v bodoče takšni ljudje bolj cenjeni in
spoštovani tudi kot reprezentančni trenerji in to tudi v materialnem pomenu besede -beri.: ustrezni
honorarji , za kar sem se v preteklosti ne preveč uspešno boril v primerjavi s sodniškim kadrom.