K nadaljnjim razmislekom v tem zapisu me je vzpodbudila ideja razmišljati o tem kako smo
uspeli priti tako daleč na tem prvenstvu in kljub slabšemu začetku proti Severni Makedoniji
nanizali fascinantno serijo zmag nad svetovnimi velesilami.
Bili so časi, ko smo polni entuziazma in po osamosvojitvene energije imeli za cilj uvrščanje
na velika tekmovanja. In dostikrat smo bili zadovoljni že s tem, ko nam je končno uspelo.
Priznati si moramo kako smo takrat delovali v bistveno slabših pogojih dela, sito za uvrstitev
na tekmovanja pa je bilo dosti bolj rigorozno kot je dan današnji saj so vsa prvenstva
številčno razširjena in sistem uvrstitve dosti milejši kot v prvem desetletju in še kasneje naše
samostojnosti. Kasneje smo se po osvojenih mladinskih odličjih- pri katerih sem bil
soudeležen od začetka tudi sam, ne bom dejal, da razvadili a smo dognali, da postavitev
visokih ciljev tudi za nas »skijaše« v moštvenih športih ni utopija. Zato mi je še kako znan
občutek izgubljene tekme v finalu ali pa dobljene v malem finalu za tretje mesto, ko se pribori
z zmago odličje in odideš domov kot zmagovalec. Seveda, da se razumemo srebro je po
rangu večje vrednosti a povsem drugače je domov oditi kot zmagovalec kot pa prvi
poraženec, kot bi dejali Američani. Z bronom si pa drugi zmagovalec ne pa drugi poraženec,
če denimo izgubiš še malo finale. Zakaj razpredam o tem? Zato, ker so se fantje iz
konkurenčnega športa odločili po besedah enega izmed njihovih očetov in sicer našega
legendarnega vratarja Bena Lapajneta -srebrnega viteza 2004 na EP v Ljubljani, da gredo
na zlato v obeh konkurencah pri mladih in so za to bili pripravljeni vse podrediti temu. Med
drugim, kar se za današnje čase sliši neverjetno, tudi to, da so vsak večer skupnih priprav in
tekmovanja oddali svoje elektronske naprave v hrambo fizioterapevtu. V to, kako se vse
podredili h končnemu uspehu marsikaj tudi naši rokometaši ne dvomim a nimam ustreznih
informacij, ker nisem bil na prizorišču selektor pa se mi zaenkrat še ni odzval. A nekaj je
nedvomno zmanjkalo za končni uspeh. Da malo izzovem vse akterje, za naslednje
tekmovanje mora biti postavljen cilj zlato odličje, kajti najmanj kar rad berem ali slišim so
parole v slogu srebro je za nas zlata vredno. V primerjavi s košarkarji pa to sploh ni res.
Srebro je srebro in v zlatarni ga ne morem prodati za zlato, če imam srebren nakit. Ne bom
več razpredal zakaj so naši srebrni, čeprav so pred tem Nemce premagali in jih z zmago nad
domačini vrnili v tekmovanje za odličja. S selektorjem dr. Markom Šibilo se poznava skoraj
40 let in spremljava eden drugega. Ne dvomim, da je s svojim akademskim znanjem in
trenerskimi izkušnjami napravil vse, da bi tudi mladi rokometaši bili prvaki kot košarkarji.
Prepričan sem tudi o dodatnem motivu športnika, ko se primerja z drugimi športniki in jih
poizkuša tudi sam doseči ali preseči. A tak je pač šport. Se bom pa v nadaljevanju na kratko
bolj lotil tega zakaj Nemci že kar nekaj časa pri najmlajših pobirajo naslove v rokometu.
Pa naj razsvetlim ljubitelje rokometa pri nas in strokovno javnost o tem, da je na klopi
Nemčije ves čas bil v Beogradu tudi mož po imenu Martin Heuberger strokovnjak, ki je bil v
preteklosti pomočnik legendarnega Heinerja Branda in štiri leta tudi selektor A članske
reprezentance Nemčije. Možakar je rekorder po osvojenih naslovih na EP 2 X in SP 3 X v
mladinski konkurenci. Spoznal sem ga na EP v Latviji 2004 kjer je osvojil naslov na čelu z
dolgoletnim A reprezentantom vratarjem Silviom Heinevetterjem. Morda v tem med ostalim
tiči razlog za takšno razliko v finalnem srečanju v prid nasprotnikom? Priznati si moramo, da
so Nemci naše fante in strokovno vodstvo nadigrali tudi s taktiko, ki je bila bistveno
spremenjena v odnosu na tekmo, ko so z nami izgubili. Dejstvo je, da je največja
odgovornost na selektorju in s tem prvim trenerjem. Zaradi tega je pod večjim bremenom in
posledično stresom. V takšnih trenutkih v sami pripravi na tekmo v prostem času in nasploh
pride do izraza prisotnost izkušenih rokometnih mačkov v strokovnem vodstvu. To govorim iz
prve roke, ker pri naših odličjih in tudi kasneje je temu bilo tako. Nič nimam proti pomočniku
Anžetu Ratajcu a on je trenerski »rookie« in sem prepričan, da njegova prisotnost ne odtehta
pomoč izkušenega rokometnega strokovnjaka. Teh pa na srečo pri nas imamo nekaj a so
pozabljeni oz. sodijo v »starizem« po mnenju nekaterih odločevalcev.
Zdaj pa še nekaj besed o trenerju nemške reprezentance in selektorju, ki je pripeljal njihovo
moštvo do novega naslova. Podatke v nadaljevanju bi sicer lahko pridobil preko mojih
znancev in prijateljev v Nemčiji med drugim od Velimirja Petkovića nazadnje selektorja
Rusije in potem trenerja Zagreba. A tudi starci smo lahko moderni in uporabljamo AI oz.
umetno inteligenco, ki mi je vrgla ven spodnje podatke, ki po preverjanju v živo preko
omenjenih vez še kako držijo. Kajti tudi AI ni popolnoma za zaupati, je pa lahko še kako v
pomoč
Sistem dela Erika Wudtkeja znotraj Nemške rokometne zve (DHB) temelji na
sodobni, analitični in strogo razvojno usmerjeni filozofiji. Ker Wudtke hkrati opravlja
funkcijo selektorja mladincev in pomočnika članskega selektorja Alfreda Gislasona,
je ustvaril edinstven sistemski most med mladinskim in članskim vrhunskim
rokometom. [1, 2]
Njegov sistem dela in trenersko filozofijo opredeljujejo naslednji štirje stebri:
1. "Potencial pred trenutnim rezultatom" (Potenzial vor
Performance)
Wudtke v mladinskih selekcijah zavrača miselnost, da morajo igrati tisti, ki so v
tistem trenutku fizično najbolj razviti ali prinašajo takojšen rezultat. [1]
Izbira igralcev: Pri selekcioniranju kadrov se osredotoča na dolgoročni
potencial igralca za članski vrhunski rokomet.
Individualni fokus: Na mladinskih reprezentančnih pripravah se čas ne
porablja za taktiko proti specifičnemu nasprotniku, temveč za ponavljanje in
detajlno piljenje individualnih tehnično-taktičnih prvin. Cilj je odpraviti
pomanjkljivosti posameznika. [1, 2]
2. Stroga vizualizacija in taktični "Načrt B"
Wudtke slovi kot izjemen analitik, kar s pridom izkorišča tako pri članih kot pri
mladincih. [1]
Vizualni plakati: Kompleksne taktične zamisli in individualne analize igralcev
(kako se obnašajo pod pritiskem) ne predava zgolj ustno, temveč jih s
pomočjo videoposnetkov strne v grafične plakate. Igralci tako dobijo jasne
vizualne informacije o svojih nalogah. [1, 2]
Scenariji in Načrt B: Ekipo pred tekmo pripravi na različne scenarije poteka
srečanja. Vsak igralec vnaprej ve, kaj storiti, če osnovni načrt (Načrt A)
odpove. (To se je pokazalo v finalu proti Sloveniji, ko je po zaostanku za tri
gole z minuto odmora povsem spremenil ritem tekme). [1, 2, 3]
3. Celostni razvoj osebnosti (Teambuilding in psihologija)
Wudtke verjame, da vrhunski športnik ne raste le v dvorani.
Mentalni počitek: Izjemno spoštuje obremenitve mladih teles. Po osvojenem
naslovu v Beogradu je nemudoma zahteval, da morajo igralci v klubih dobiti
vsaj 4 do 5 dni popolnega odmika od rokometa, saj je bila "obremenitev za
glavo in telo izjemna". [1]
Karakter zunaj igrišča: Pri igralcih ceni socialne veščine in pozitivno
energijo. Javno poudarja pomembnost tistih igralcev (t.i. "entertainerjev"), ki
skrbijo za humor in odlično vzdušje v garderobi, saj to krepi kohezijo pod
pritiskom. [1]
4. Integracija z nemško Bundesligo
Njegov sistem deluje v tesni sinergiji z DHB Rahmentrainingskonzeption (Nemški
okvirni koncept treninga). Wudtke tesno sodeluje z mladinskimi koordinatorji v klubih
Bundesligašev (kot so Magdeburg, Kiel, Füchse Berlin). Skupaj skrbijo, da igralci, ki
jih on razvija v reprezentanci U18, takoj dobijo minute v članskih ligah (3. ali 2.
nemški ligi), kar pospeši njihov prehod med elito. [1, 2, 3]
Vas morda zanima, kako natančno poteka sodelovanje med Wudtkejem in
Alfredom Gislasonom pri vključevanju teh mladcev v člansko reprezentanco?
Zato je moja zaključna misel sledeča: »Pravi mali čudež je, da smo v
predtekmovanju pred izločilnimi boji premagali tako organizirano rokometno velesilo
in je vsem skupaj več ko za čestitati, čeprav srebro nikoli ne bo zlato, ki ga imajo
košarkarji letos kar dvakrat. Vsi skupaj v rokometu se bi morali pa zamisliti kaj je
potrebno storiti, da dosežemo vrh tako kot naša mladinska košarka.«
Upam, da bodo moje zgornje misli dale komu misliti?! Prepričan sem, da je naše
delovanje in organiziranost po vertikali v strokovnem smislu daleč od modela ZRN in
njihove DHB. Imamo pa znanja vsaj toliko ali kot dediči slavne »jugo« rokometne
šole celo več. Zato me je kar bolelo, ko sem videl kako so naše fante nemški mladci
začeli premagovati z načinom branjenja značilnega nekoč za rokomet nekdanjega
skupnega prostora in večjo ustvarjalnostjo v napadu od nekoč pregovorne
kreativnosti narodov z juga Evrope.
V kolikor smo v našem rokometu po hierarhiji pravi športniki nam mora biti naslednji
cilj zlato odličje v katerikoli kategoriji. Tako meniva oba z že omenjenim rokometnim
prijateljem Benom Lapajnetom. Za dosego tega morajo biti zastavljene vse sile in ne
pretirano zadovoljstvo z zadnjimi dosežki mladih reprezentanc. Pravi športnik ni
nikoli zadovoljen z doseženim in lep vzgled nam je lahko vsem Tadej Pogačar.